Kritika predstave Prerok: Premišljeno zlitje elementov
V predstavi Prerok, zasnovani po motivih istoimenskega kultnega dela libanonsko-ameriškega avtorja Kahlila Gibrana, režiserka Barbara Pia Jenič, utemeljiteljica senzorialnega gledališča pri nas, nadaljuje raziskovanje različnih načinov združevanja klasičnega gledališča in senzorialnih vsebin, ki je zaznamovalo že nekatere njene prejšnje projekte. Tako sta na primer predstavi Cro-Magnon (2013) in Gotska okna (2014) ponujali vstop v krajine poezije (Gregorja Strniše oziroma Daneta Zajca), oplemeniten z diskretno odmerjenimi elementi senzorialnega jezika (zlasti zvokom in vonji), predstava Krasni novi svet (2017) pa je aktualizirano dramatizacijo Huxleyjeve distopične klasike napela predvsem skozi intenzivno vizualno podobo (hologrami, videoprojekcije), medtem ko so bile običajne »čutilne« razsežnosti senzorialne poetike (kot na primer vonj ali dotik), ki naj bi omogočale globlje ter bolj večplastno doživetje tematizirane snovi, potisnjene v ozadje. Znotraj opisanega loka pomeni aktualni Prerok nekakšno vrnitev k bolj izrazitim senzoričnim plastem uprizarjanja, obenem pa tudi prvo res enakovredno (in presenetljivo učinkovito) zlitje besedilnega ter senzorialnega v skladno, medsebojno dopolnjujočo se celoto.
Predstava Prerok ponudi enakovredno ter presenetljivo učinkovito združitev »dramskega« in »senzorialnega« gledališča v skladno celoto. (Foto: Nada Žgank)
Del zaslug za to lahko morda pripišemo že izhodiščni predlogi: zdi se pač, da Gibranova filozofsko-mistična partitura (1923) o temeljnih vprašanjih bivanja s svojo ...
V Slovenskem mladinskem gledališču bodo nocoj premierno izvedli uprizoritev Krajine svobode v zasnovi ter režiji Ane Vujanović in Marte Popivoda. Gre...
Pisatelj, režiser in scenarist Nejc Gazvoda je letos napisal izvirno slovensko dramo Tih vdih, ki mu jo je naročilo Mestno gledališče ljubljansko, in...