Kaj se je zgodilo? Dva nedorasla sošolca sta se spravila nad sošolko in ji skušala storiti silo. V bazenu, na javnem kraju. Ravnatelj jima je potem prepovedal stopiti v šolo. Pri tej prepovedi je nastal problem. Ali ima ravnatelj pravico prepovedati vstop v šolo? V imenu formalnih razlogov so stopili nasilnežema v bran vsi 'pravi demokrati' in 'pravi pravniki'. Njihova ugotovitev? Formalno ravnatelj te pravice nima! S tem bi bila storjena škoda obema mladeničema. Da bo resnica predstavljena v celoti, povem še, da je bilo to dva ali tri dni pred koncem šolanja. Oba sta že imela spričevalo. Ob odsotnosti obeh mladih nasilnikov so si oddahnili vsi. Sošolci, učitelji in ravnatelj.
Kje pa tiči potem problem?
Vsa vesoljna šolska zakonodaja, ministrstvo, inšpektorji in drugi so se na vso moč ukvarjali s pravicami obeh nasilnežev. Pravico imata biti v šoli. Tako določa zakon! Pika. Na žrtev so pa pozabili. Preprosto so preskočili človekove in demokratične pravice nemočnega dekleta, ki jo je ta dogodek močno prizadel. Bojim se, da jo bo celo trajno zaznamoval. V imenu človekovih pravic so njo in starše in vse nas, ki šole ne vidimo kot kupa pravilnikov, zakonov, zakonskih aktov in podaktov, kar preskočili in se ustavili pri formalizmu – ali ima ravnatelj pravico prepovedati vstop v šolo takim mladeničem? Ne morem verjeti, da je to res. Zakonsko, formalno zaščite ni dobila deklica kot žrtev, dobila sta jo nasilneža, ki jima gotovo ni mesta v šoli, pa tudi v družbi ne. Če bi bil zloben, bi tožilce lepo vprašal, s katerim aktom bi mi postregli, če bi se na dekličini strani znašel njihov otrok.
Današnja demokracija je zelo težka stvar. Lumpi so oproščeni, če ne prej, pa na ustavnem sodišču. Žrtve so si pa same krive, če jih zlorabijo nepridipravi. Delavci so sami krivi, če tovarna propade. Zakoni so napisani tako, da bodo zaščitili prevarante, sleparje, vse kraje, poneverjanja. In to v imenu, pazite dobro, v imenu človekovih pravic in demokracije. V imenu človekovih pravic in demokracije lahko danes vsakogar javno ozmerjaš s čimer koli in ukradeš, kar te je volja. Le pravega odvetnika potrebuješ.
Veste kaj? Zmerjanje, kraje in druge lopovščine so stvar dobre vzgoje in lepega vedenja. To pogrešam. In pravo demokracijo tudi. Pa ne samo v šoli, tudi drugod je ni več.
Pogrešam šolo, učečo se sredino, polno topline in spodbujanja, iskanja talentov, razumevajočih učiteljev, kjer morajo biti v prvi vrsti znanje, sočutje, razumevanje, solidarnost in druge lepe stvari. Sem štejem tudi spomine na sošolce, berila in matematične naloge ter vse tiste drobne lepe dogodke, ki nas spomnijo na srečne mlade dni šoli. Kakšen spomin bo imela deklica na, šolo si lahko mislite sami.
Menim, da je današnja šola preveč storilnostno naravnana, preveč polna tekmovanj. Hlastanje za ocenami, za točkami, za rezultati je šolski vsakdan. Uspeti za vsako ceno je prvi cilj. Taki pristopi ne morejo oblikovati mladega človeka v celovito osebnost.
Zato velja: gospod ravnatelj, imate moj glas! Podpiram vas. V pravi demokraciji zmore človeško razumevanje in toplina preseči vse mogoč(n)e pravilnike, zakone in druge formalne postopke, ki nam, tako kot tale, grenijo vsakdan.
Če morda nasilneži niso zmogli lepe besede, pa velja deklici moje opravičilo. Opravičilo starega učitelja.
Mag. Dušan Kaplan, Ljubljana