Oboje je že dobil – žal mu eni dajejo le eno, drugi pa le drugo. Sam pa mislim, da si zasluži priznanje, ker si je edini od »višjih« upal reči nekaj odločnega zoper vse hujše razraščanje sovražnega govora, hkrati pa tudi kritiko, ker bi kot predsednik vlade ost moral usmeriti drugam: ne na državna podjetja, kje naj ne bi oglaševala (v državi s tako politično neuravnovešeno strukturo medijev je tak politični pritisk še posebej nevaren), ampak na tiste državne organe, zaradi nesposobnosti katerih se tudi najhujši (torej kaznivi) sovražni govor tako nemoteno razrašča. In pri tem ne mislim na organe pregona (policijo in tožilstvo), ki imajo zaradi izjemno slabe zakonodaje na tem področju praktično zvezane roke, ampak na tiste, ki so odgovorni za to, da imamo tako nejasno, naravnost konfuzno zakonsko ureditev. V čem in zakaj je taka, sem pojasnil že mnogokrat, a brez odziva. Najbolj odgovorne za zakonodajo pa ima predsednik vlade čisto blizu sebe, kar v vladi. Da bi organi pregona lahko preganjali kaznivi sovražni govor (njegov nekaznivi, a vseeno nezaželeni del naj se skuša omejiti z drugimi sredstvi, ne s kazensko represijo), mora zakon najprej jasno povedati, kaj je tu kaznivo in kaj ni. In to naj bo tu prva skrb predsednika vlade. Če kaj kaznivega zagrešijo mediji, naj bodo potem seveda kaznovani tudi oni – toda od sodišča, ne z odvzemom oglasov iz državnih podjetij. Zakone je treba spoštovati, a tudi pluralnost medijev je za družbo zelo pomembna. Ti dve nalogi nista nezdružljivi.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
