Res je žalostno, da smo tudi tokrat potegnili najkrajši konec upokojenci, ki že vrsto zadnjih let vidno in občutno kapljamo, životarimo in se v primerjavi z aktivnim prebivalstvom in navsezadnje tudi s socialnimi podpiranci počutimo, kot da smo najnižje vrednoteni v naši državi, očitno nebodijihtreba. Kako bi sicer mogel našo krivico videti drugače, ko ravno za nas ne velja nobena zakonodaja, noben zakon, noben dogovor in noben podpisan sporazum.

V mislih imam vse v zadnjih letih neizvršene poračune rednih in izrednih povišanj pokojnin, ki zakonsko sledijo gospodarski rasti in doseženim presežkom, dvigom osebnih dohodkov aktivnega prebivalstva in spremljanju povečevanja življenjskih stroškov. Vsega tega upokojenci zadnja leta nismo bili deležni oziroma so bili naši dvigi pokojnin le malenkostni, obravnavani v centih, ne v evrih, kar pa ni bilo odraz dejanskih gospodarski rasti, kakor tudi ne dvigov cen in rasti plač.

Ker za nas upokojence še vedno velja sistemski zakon, imenovan na kratko Zpiz-2, ki striktno določa za vse upokojence dve višini letnega dodatka, le-tega ni mogoče prezreti ali obiti z zakonom o izvrševanju proračuna, kot je v mnenjih v Dnevniku v petek, 23. 11., jasno obrazložil in zapisal Marjan Sedmak. Toda vsega tega naša vlada pod predsedstvom Marjana Šarca ni hotela upoštevati, Alenki Bratušek pa je bil postavljen ultimat, ali prepriča vse svoje člane stranke v parlamentu, da glasujejo za predlagani proračun, ali pa bo postavljena na cesto.

Žal ji ni pomagalo niti to, da je razočarano kazala na komaj pred dvema mesecema zapisano in potrjeno v koalicijski pogodbi in da hoče za upokojence iztržiti samo to, kar je bilo sklenjeno in zapisano. Toda – za moje oči rahlo vzvišenemu – predsedniku vlade tudi to ni zadostovalo, očitno se je odločil, da gre za vsako ceno prek vseh žrtev, tako kot je storil že s kohezijskim ministrom iz stranke Alenke Bratušek. Bojim se za bodočnost naše Slovenije in nas Slovencev, če bomo z našim vladanjem in vodenjem države nadaljevali tako nedemokratične postopke in se na drugi strani sami sebi v posmeh trkali po prsih, kako demokratična država smo.

Še posebno pa se bojim za usodo upokojencev, saj smo kot taki prepuščeni sami sebi, saj nas je »zapustil« tudi dolgoletni predsednik DeSUS Karl Erjavec, ki se je še nedavno vsaj navidezno občasno oglasil in potegnil za naš dobrobit. Žal lahko enako ugotavljamo za naše strankarske delegate v parlamentu, ki so tudi po mojem videnju sami sebi namen. Kako bi sicer, če bi bilo drugače, lahko šel predsednik ZDUS Janez Sušnik na pogajanja z Bratuškovo brez mandata, kot je sam izjavil v pismih bralcev v ponedeljkovem Dnevniku? Ali ni predhodno vedel, kam gre, in si v svojih vrstah zagotovil mandat, na osnovi katerega bi lahko enakopravno sodeloval v pogajanjih? Ali tudi ni vedel za veljavno zakonodajo in 95. člen Zpiz-2, ki ga je bil dolžan zagovarjati?

Čeravno že leta pri sebi nenehno bentim in se razburjam nad predstavnikoma zdravniškega in šolskega ceha (Kuštrinom in Štrukljem) zaradi »tečnosti« in vztrajnosti obeh pri pogajanjih z vlado, kar je v sobotni pošti v Dnevniku omenila in izpostavila tudi Mira Kofler, pa se v celoti strinjam z njenim stališčem, da oba vestno in dobro poskrbita za ljudi, ki jih zastopata.

Tudi sam bi si želel, in za vse upokojence je to nuja, da tudi mi najdemo človeka, zaradi mene lahko tudi zunaj pogajalsko obnemoglega DeSUS, ki bi nas v bodoče pošteno, hrabro in odgovorno zastopal in branil pred skopuško in nepravično vlado, za katero so, kot kaže, nekateri zakoni in zakonska določila ter dogovori brezpredmetni.

Janez Turk, Dob