Tereza Poljanič, ki je v prvih dveh kuharskih knjigah Zdravo, Tereza! raziskovala Novo Zelandijo, se je letos vrnila v Slovenijo in s Pop TV posnela tretjo sezono kuharske oddaje Zdravo, Tereza!, vmes pa pisala še enako naslovljeno tretjo kuharsko knjigo. Ta bo glede na to, da so jo snemali v slovenskih logih, posvečena slovenskim jedem, a z manjšim obratom, to je takšnim, da so slovenske tradicionalne in tudi manj tradicionalne jedi postale veganske ali vegetarijanske. Tereza pravi, da ni poveganila vseh jedi, ampak jih je preoblikovala »v malce bolj telesu prijazno različico – s sveže zmleto moko, nerafiniranim sladkorjem in podobnim. Takrat, ko vidim, da to lahko naredim, ne da bi ogrozila okus ali teksturo, naredim vegansko različico, ki bo zadovoljila prav vse. Ponekod sem denimo videla, da jajca niso nujna, in jih transformirala v okusno vegansko različico, kar se mi zdi super.«
Našemu sklepanju, da veganske transformacije vendarle zahtevajo nekaj znanja ali vsaj poskusov, pritrjuje: »Pri peki se moraš kar dobro znajti in pravilno slediti receptom. Ko je enkrat v pečici, je konec, in če zgrešiš ali zamenjaš eno sestavino, se lahko pri veganskih različicah to spremeni v katastrofo. Pri peki zelo prav pride jabolčna čežana namesto jajca ali pa zmleta lanena semena in jabolčni kis v kombinaciji s sodo bikarbono. Pri lažjih kuhanih jedeh pa je to zelo enostavno. Preizkušaš in dodajaš ter zamenjuješ s sestavinami, ki niso živalskega izvora. Predvsem nerada poudarjam, kaj je vegansko in kaj ne, pač kuham dobro okusno hrano, če je povrh veganska, pa tega ni treba obešati na veliki zvon.«
Tereza veganstva morda ne obeša ne veliki zvon, je pa tako, da opaža več povpraševanja po veganskih jedeh in živilih: »Zaradi tega se tudi povečuje ponudba in lahko najdemo že kar pestro izbiro veganskih sestavin. Predvsem menim, da moramo čim manj komplicirati in delati v skladu s svojim telesom ter čim več sezonskih sestavin kupiti pri sosedih, na tržnici ali pri kmetih, ki jih lahko obiščemo in podpremo njihovo trdo delo.«
Sestavine, ki so nam blizu
Knjiga je strukturirana po tretji sezoni oddaje na Pop TV Zdravo, Tereza!, v kateri je Tereza obiskovala slovenske ekološke kmete in proizvajalce ter se, kot pravi, zaljubila v ogromen nabor kakovostnih sestavin, ki jih imamo. »Predvsem sem želela, da ljudje začnejo to bolj ceniti in uporabljati sestavine, ki so nam blizu. Recimo divje rastline, od kopriv pa do tolščaka in metlike, so pred našim nosom in so celo bolj hranilne kot gojena zelenjava… Zakaj bi se zatekali k tujim spirulinam in ašvagandam z drugega konca sveta, tudi med manuka iz Nove Zelandije je nepotreben za nas – imamo svojega, lokalnega, ki je ravno tako zdravilen, če ne še bolj, le treba je kupovati res kakovostnega, če lahko, tudi ekološkega.«
Med svoje najljubše slovenske sestavine prišteva ajdo, med ter bučno in oljčno olje. »Menim, da smo prvaki v kakovosti pri teh sestavinah, da drugih sploh ne omenjam.« Če govorimo o ajdi, ki ji je poleg nekaterih drugih sestavin, kot so med, skuta, divja superživila in kisli kruh, posvetila celo poglavje, izpostavlja tatarsko ekološko ajdo, ki je gojena sonaravno: »Okus takšne ajde je zagotovo bolj poln in omamen kot okus kitajske ajde, ki je morala narediti kar nekaj kilometrine, da je prišla do nas. Z lokalno ajdo lahko pripravimo vse od zajtrkov do malic in večerij. Res je vsestranska in je ne izrabljamo dovolj.«
