Kolumbijska slikarka Beatriz González (1938) je ena od ključnih predstavnic vizualnega izraza Latinske Amerike, njena dela pa pogosto povezujejo tudi z gibanjem pop art, četudi denimo Andyja Warhola vsaj v zgodnjih letih ni poznala. Ta utemeljiteljica sodobnega vala kolumbijske umetnosti, ki pri skoraj osemdesetih še aktivno ustvarja, se je med drugim šolala v Evropi, a evropski tradiciji ne prepušča nadvlade nad južnoameriško, »kulturne izmenjave« med severno in južno Ameriko pa dolgo sploh ni bilo. Kot je mogoče videti na retrospektivi njenih del v KW Inštitutu za sodobno umetnost, motivacijo za svoja izjemno barvita in včasih le na videz igriva dela najpogosteje najde v kulturnozgodovinskem ozadju Kolumbije in težavnem družbenem položaju Kolumbijcev; njeno odraščanje so v 40. in 50. letih močno zaznamovali tamkajšnja politična kriza, vojaški in paravojaški obračuni in družbeni nemiri, ki so povzročili smrt več kot 200.000 ljudi.

Čeprav so bili njeni začetki tradicionalni – navdih je iskala pri Vermeerju in Velázquezu –, se ji je v petdesetih zgodil ustvarjalni zasuk. Umetnostnozgodovinskim motivom in elementom cerkvene ikonografije ter lokalni barvitosti je začela dodajati podobe iz množičnih medijev – prizore iz vsakdanjega življenja, javnih protestov ter ritualov, ki prikazujejo kolumbijsko stvarnost. »Njeno pozornost je pritegnilo novinarsko poročanje o zaljubljenem paru, ki se smeji s časopisne fotografije. Tik po tem poziranju fotografu sta, da bi ohranila čistost svoje ljubezni in utrdila svojo versko predanost, skočila z jeza v bližini Bogote in umrla, njuna vesela fotografija pa je preplavila medije,« razlaga kuratorka Cathrin Mayer nastanek dela Los suicidas del Sisga 2 (1965). Avtorica je z njim začela raziskovanje precej neposrednega medijskega poročanja o političnih umorih, umorih iz strasti, ugrabitvah otrok… V tem kontekstu je eno njenih odmevnejših del tudi Asesinada mujer en hospedaje positivo (1985), svojevrstno posteljno pregrinjalo, na katero je »prenesla« fotografijo ubite ženske, ki leži na hotelski postelji. »Konceptualno jo potem še dolgo zanima umetniška podoba, ki v obliki tkanine ali drugega predmeta pridobi povsem uporabno vrednost,« pove Mayerjeva.

Avtoričin začetni pop art imaginarij – denimo slika angleške kraljice África adiós (1968) – prepušča od osemdesetih naprej še več prostora direktni družbeni kritičnosti, kamor sodijo upodobitve kolumbijskih domorodcev, pa ubitih narkokraljev in skupine jokajočih mater, katerih sinovi so morali v vojsko… »Pomembno vlogo v njenih delih imajo reke, v katerih plavajo nešteta trupla. Gonzálezova večkrat pove, da so morali Kolumbijci izumiti nov poklic osebe, ki je umrle dvigovala iz vode. « Avtoričin izbor barv postane temnejši. Na hodniku KW je razstavljena tudi replika njene instalacije Auras anónimas (2007–2009) z ikoničnimi podobami nosačev, ki umrle nosijo v visečih mrežah, ki jo je postavila na pokopališču v Bogoti.

Pohištvo kot platno

Velik del opusa Gonzálezove predstavljajo pohištvo, mize in nočne omarice, gospodinjski pripomočki, kot so pladnji ali vedra, ki jih je poslikala. »Nekoč je, ko je ravno končevala sliko, nekje kupila posteljni okvir, ki je ležal v ateljeju, in hitro se je izkazalo, da mere nastajajočega dela sovpadajo z dimenzijami postelje, naključje pa se je izkazalo za plodno dopolnitev v njenem umetniškem razmisleku, ki prevprašuje tudi kanonizirano prakso ready made umetnosti,« kaže kuratorka na ironično-humorne poslikave papeža na nočnih omaricah, češ da so ljudje njegove podobice tako in tako vedno imeli ob postelji, pa na poslikavo Zadnje večerje na veliki kuhinjski mizi La última mesa (1970). Mnogi ljubitelji umetnosti Gonzálezovo poznajo tudi po samosvoji zavesi Decoración de interiores (1981), ki prikazuje tedanjega kolumbijskega predsednika Julia Cesarja Turbayo Ayalo (1978–1982), ki se je – namesto da bi govoril o strahovitem nasilju nad državljani – najraje fotografiral na domačnih koktajl zabavah, z nasmehom na obrazu.

Grobe, načrtno neakademske poteze umetniškega izraza, položene na nekonvencionalne podlage, načrtno zanemarjanje tridimenzionalne perspektive in samosvoja kombinacija umetnosti in dizajna zbujajo različne reakcije, a petdesetletno prepletanje visokega in nizkega sloga Beatriz González ter političnost, od katere ne odstopa, so zagotovo bojevito prevpraševanje avtonomije slikarskega medija.