Bila bi zelo osiromašena. Knjižničarji verjamemo, da so splošne knjižnice slovensko nacionalno bogastvo. So tisti del vsake lokalne skupnosti, ki na različne načine združuje ljudi tako na področju kulture kot na področju izobraževanja. Predvsem pa z delovanjem v vsaki lokalni skupnosti oblikujejo tudi nacionalno zavest na državni ravni.
Splošne knjižnice naštejejo kar več kot 10 milijonov obiskov na leto, članov pa imajo po vsej državi skoraj 470.000. Številke so na prvi pogled impresivne. Ali govorijo o uspehih ali bi bile lahko še višje?Letos smo pripravili nove strokovne standarde, v prejšnjih pa smo zapisali, da bomo pridobili toliko članov, da bodo predstavljali 40 odstotkov naše populacije. Žal nam to ni uspelo. Vseeno pa imamo zagotovo veliko več uporabnikov, kot pričajo podatki o članstvu. Že izposoja knjig in drugega gradiva pogosto poteka tako, da si en član družine izposoja gradivo za vso družino. Uporabniki pa uporabljajo tudi druge storitve knjižnic, ki jih je ogromno, prireditve, izobraževanja, bralni klubi, pogovorni večeri, berejo gradivo v čitalnicah… Vse je težko prešteti, zato smo leta 2011 njihovo število skušali ugotoviti z anketo. Ugotovili smo, da slovenske splošne knjižnice na vsaj enega od načinov uporablja kar 60 odstotkov vsega prebivalstva.
Knjižnice že dolgo niso več le izposojevalnice knjig in gradiva. Tudi prostori knjižnic so vse bolj strukturirani, opremljeni so z informacijsko tehnologijo, nekateri celo nimajo knjižnih polic. Ali je knjižnica za koga postala preveč kompleksen prostor?Moje osebno mnenje je, da so se pred 20 ali 30 leti ljudje bolj bali knjižnic kot danes. Zdaj so postale preplet vsega, kar je v življenju posameznika. Tako človek ni več v zadregi kar koli vprašati knjižničarje, ki nikoli ne nakažejo, da je kakšno vprašanje neumno. Mislim, da so se odnosi med knjižničarji in uporabniki precej sprostili.
Koliko besede imajo pri nakupu gradiva uporabniki? So njihove želje dovolj?Najprej je pomemben načrt gradnje knjižnične zbirke, ki obsega daljše časovno obdobje, načrt nakupa gradiva pa vsaka knjižnica sprejme vsako leto. To je s strani knjižničarjev premišljen in argumentiran dokument, ki pove, katero gradivo in v kakšnih količinah bodo kupovali. Seveda pa v knjižnicah ob tem upoštevajo tudi želje uporabnikov, saj je gradivo namenjeno njim.
Pa je denarja za tovrstne nakupe dovolj?Pomanjkanje sredstev za nakup knjižničnega gradiva knjižnicam predstavlja velik problem. V zadnjih desetih letih so se sredstva za knjižnično gradivo predvsem s strani ministrstva za kulturo znižala za polovico. Knjižnice morajo trenutno dobro razmisliti, kaj kupiti in v koliko izvodih. Dogaja se, da knjižnica lahko kupi, kljub temu da ima veliko krajevnih knjižnic, ki jih mora oskrbovati z gradivom, samo en izvod neke knjige. To je velika težava in želimo si, da bi se čim prej rešila. To bi koristilo tako knjižnicam kot njihovim uporabnikom, pa tudi založnikom. Vsi smo v istem čolnu. Trenutno za nakup knjižničnega gradiva ministrstvo za kulturo prispeva med 30 in 35 odstotki, preostali delež pa priskrbijo lokalne skupnosti.
