Pred krstno uprizoritvijo drame Tih vdihNejca Gazvode je ozračje v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) razumljivo za odtenek bolj napeto. Potekajo zadnje priprave, režiser pa se prvič sooča z velikim gledališkim odrom.

Z mislijo na igralce

Igralce Mirjam Korbar Žlajpah, Jureta Henigmana, Ajdo Smrekar, Mateja Puca in Tjašo Železnik je izbral vnaprej in besedilo pisal že z mislijo nanje, navsezadnje jih dobro pozna, saj so že sodelovali. »Vloge se jim prilegajo kot rokavice, čeprav so njihovi liki morda ravno nasprotni temu, kar so zasebno, hkrati pa vem, kaj v igralskem smislu zmorejo,« je dejal režiser Nejc Gazvoda. »Najmlajšo, študentko Laro Wolf, pa mi je predlagala direktorica Barbara Hieng Samobor. Imel sem res veliko srečo, čudovita igralka je. Drugače zelo skrbno izbiram igralce, prek avdicij, moram jih videti in razmisliti, preden se odločim.«

V Tihem vdihu Gazvoda ne nadaljuje raziskovanja družinskih patologij, ki so ga zanimale v Menjavi straže in Vranjih vratih; govori o izgubi, brezperspektivnosti in tudi ambicioznosti generacije y, ki ji pripada tudi sam in večina sodelavcev v predstavi. »Največ časa sem porabil, da sem poenostavil to, kar hočem skozi dramo povedati. Izguba, skozi katero se družina sooča, jim prinaša spremembe, med njimi so tudi generacijske razlike. Gre za nežno, krhko pripoved, neko stanje, ko je prisotno razočaranje nad življenjem, žalost, nerazumevanje. V določenih momentih je zgodba zelo resna, ne dvomim pa, da jo bo komu uspelo gledati tudi kot napol komedijo,« je povedal avtor enodejanke.

Čeravno je prvič režiral za veliki oder, mu to ni predstavljalo zagate. »Vedno režiram vsebine, ki se vežejo na ljudi, se tičejo njihove intime, in to smo zelo dobro rešili tudi na velikem odru.« Sceno so si zamislili kot statičen prostor, ki bo doživel določene intervencije – estetsko, stilizirano, hkrati pa realistično, kakršna bo tudi igra. »Tovrstnih predstav je na naših odrih premalo, pogrešam klasične tekste, skozi katere bi igralci lahko pokazali, kako razumejo like, situacije in jih navezujejo na sodobni čas. Med vajami smo veliko delali na mizanscenah, situacijah, dokler stvari niso postale povsem razumljive; da so dobile svoj tempo, humor in tudi tragično noto.«

Generacijska drama

Dramaturginja Eva Mahkovic je pritrdila, da je za gledališče naročilo novega teksta tvegano, a ne pri Gazvodi, ki je njihov že preverjeni avtor. »Lahko bi se tekst postavljal zgolj skozi režiserjevo perspektivo, vendar ga je izpeljal večplastno, vsi smo na svoj način prispevali k predstavi. Teme, ki jih obravnava tudi ta tekst, so največja kakovost njegovega pisanja. Sploh recimo generacijskost. Družinsko dramo zaznamujejo pravzaprav tri generacije, poleg generacije y je tu generacija staršev, ki jo pooseblja mati, najmlajšo generacijo pa sestra, ki se odpravlja na študij in je s svojimi neposrednimi komentarji njihov odsev,« je povedala dramaturginja.

Igralci v predstavi uživajo, ker radi delajo realistične vloge, ki zahtevajo kompleksno izgradnjo, veliko preizpraševanja. Tjaša Železnik, ki igra v predstavi Majo, pravi, da je njen lik morda najbolj nenavaden, ambivalenten, ključen za potek dogodkov. »Zaradi takšnih vlog smo se igralci nenazadnje odločili za ta poklic; so zahtevne, treba je vanje globlje. Maja je popolno nasprotje mojemu značaju, pa vendarle sem se lahko poistovetila z njenimi doživljanji. Delati z Nejcem Gazvodo je poseben užitek, to je že moj peti projekt z njim, sodelovala sva v filmih Osebna prtljaga in Dvojina ter v obeh uprizorjenih predstavah v MGL.«