Vlada je sprejela odločitev, da bo letni regres upokojencev odvisen od višine pokojnine, in sicer tako, da bo višina regresa nižja za višje pokojnine, kar naj bi bilo socialno pravično. Matematično to pomeni stopničasto padajoče stopnje oziroma padajočo krivuljo (odsekovne premice), ki pa bi morala biti zvezna (nepretrgana), torej ne bi smela imeti singularnih točk. Stari oblastniški kadri so to znali, ko so leta 1993 oblikovali progresivno dohodninsko lestvico in tudi progresivno koncesijsko lestvico za igralnice. Človek se ne more načuditi, da so v dobi zmogljivih računalnikov, ki ga ima skoraj vsak v svojem žepu, socialni in davčni modeli, ki jih država sprejema leta 2018, na ravni znanja štirih osnovnih matematičnih operacij iz osnovne šole.

Ni treba biti matematik, zgolj malo zdrave kmečke logike potrebuješ, ko pogledaš na tabelo za izplačilo regresa upokojencem, da ugotoviš, da je nekaj hudo narobe. Ne more upokojenec s pokojnino 469,99 evra prejeti regresa v višini 437 evrov, tisti, ki ima en sam cent višjo pokojnino, pa le 297 evrov ali 140 evrov manj. Tisti, ki ima 471 evrov pokojnine, bo prejel za 140 evrov manj regresa kot tisti s 469 evri pokojnine; torej bo imel slednji večje letne pokojninske prejemke, čeprav je vplačal manj v pokojninsko blagajno. Enako, čeprav so razlike nižje, velja tudi za druge razrede višin pokojnin.

Pri tako hudo strokovnem zdrsu se zastavlja vprašanje, kako so predlagatelji postavili meje razredov. Zakaj pri 470 evrih in ne mogoče pri 469 ali 460 ali celo 400 evrih? Vsaka taka meja pomeni hudo krivico za tistega, ki ima en sam cent previsoko pokojnino.

Ali so predlagatelji, ko so sledili plemeniti ideji, da tisti z nižjo pokojnino dobi večji regres, pomislili, da ima mnogo ljudi z nizko pokojnino veliko premoženje? Znano je, da so si predvsem samozaposleni obrtniki in podjetniki izplačevali nizke socialne prispevke in si raje zagotovili veliko premoženje, saj so računali na nizko pokojnino na stara leta, če jo bodo dočakali. Tudi danes država spodbuja podjetnike, da si izplačujejo nizke plače (torej bodo pokojnine nizke) in si raje izplačujejo kapitalske dobičke, ki so manj obdavčeni kot zanje primerne plače.

Država ima kar nekaj davčnih modelov, s katerimi je prijazna do bogatih in tišči za vrat tiste s skromnimi dohodki, in seveda ima tudi nekaj socialnih in davčnih modelov, s katerim želi dokazati, da je socialna država in da skrbi za tiste z najnižjimi dohodki. To je popolna zmeda, ki jo, tudi z blagoslovom države, s pridom izkoriščajo tisti najbolj »iznajdljivi«. Resnici na ljubo potrebujemo popolno prenovo davčne zakonodaje. Vsi prispevki in davki morajo biti praviloma za vse enaki (znesek ali odstotek) in en sam samcat model progresivnega obdavčenja prav vseh dohodkov posameznika. Ta model tudi določa kazalce za socialne transferje tistim, ki so na spodnjem delu letnih dohodkov.

Naj ilustriram s preprosto razumljivim primerom. V šoli morajo prav vsi učenci dobiti kosilo in knjige brezplačno in vsi imeti enake pravice do dejavnosti, ki jih organizira šola. Nobenih razlik med otroki bogatih in revnih. Vendar bodo bogati prispevali veliko več prek omenjenega progresivnega davka na celotne dohodke posameznika. In to prav od vseh dohodkov: osebni dohodki, kapitalski dobički, bonitete podjetij in vsi, z odločbo določeni, oportunitetni oziroma potencialni dohodki od nepremičnin doma in v tujini, in tudi potencialni dohodki od premičnin večje vrednosti (letala, jahte, dragocene zbirke…). Pred 250 leti je Marija Terezija to znala z uvedbo katastrskega dohodka od zemljišč lastnikov. Mi danes katastra nepremičnin in določitve »katastrskega dohodka« oziroma potencialnega dohodka lastnikom teh nepremičnin ne zmoremo.

Boris Nemec, Šempeter pri Gorici