Ta razlaga te vabljive destinacije je veljala do sedaj. Za naprej je sveti oče Frančišek preklical to podobo raja in je podal novo definicijo: »Raj pomeni biti v Božjem objemu, v objemu neskončne ljubezni. Jezus nas želi povesti v najlepši kraj, kar jih obstaja.« Težava je, da najlepši kraj ni definiran. Kaj je za koga najlepši kraj? Za nekatere je to čarobni vrt, za nekatere pa kupleraj. Tako smo ponovno pri splošnem mnenju o raju in papeževa definicija ne ponuja nič novega. No, dodal je Božji objem in objem neskončne ljubezni in tako povzdignil pojem raja »na višjo raven«. Kljub temu se bojim, da nimam namena biti večno v Božjem objemu, saj želim doživeti še kaj drugega.

Nekateri bi na vprašanje iz naslova odgovorili: »V nebesa.« Bog jim odpusti grešno misel, saj ne vedo, da to tehnično skoraj ni izvedljivo. Upoštevajmo, da so nevedneži in ne vedo, kaj so nebesa. To je stanje večne blaženosti in užitka. Nebesa so nematerialna in naseljena z nematerialnimi bitji. V nebesih prebiva Bog z angeli in dušami svetnikov, ki so dosegli zveličanje. Res je, da je Bog enkrat že imel težave s svojimi angeli. Nekateri so se mu uprli, toda hitro je naredil red in jih izgnal iz nebes. To so padli angeli, satani in Lucifer. Mogoče niso bili zadovoljni z užitki, ki jih ponujajo nebesa. Tega problema se je lotil krščanski filozof in cerkveni oče (tedanji visoki naziv) Quintus Septimus Florens Tartullianus, po domače Tartulijan (160–225). Bistroumno je obljubil, da bo v posmrtnem življenju eden najslajših užitkov neskončno opazovanje muk prekletih. Predvideval je, da so verniki tudi sadisti.

Sedaj sem v dilemi. Kako naj se odločim? Rad bi le vedel, kakšne užitke naj pričakujem in ali so zame ustrezni, kajti opazovanje muk prekletih me ne zanima. Islam mi ponuja bolj prijetne užitke v onostranstvu. Če pošljem vsaj enega kristjana v božje kraljestvo, me po smrti čaka 72 devic. Temu se je res težko upreti.

Vrnimo se k popisu prebivalcev nebes. Razen omenjenih sta tam še dve telesni osebi. Uganite, kateri dve. Če ste uganili, potem veste, da so morda ločili moža od žene. Da razložim. Pomislite, zakaj je bil Jožef razglašen za svetnika, saj ni konzumiral svojega zakona s trinajstletno deklico Marijo in nima nobene zasluge za rojstvo Jezusa. Bil je bolj vzdržen do otrok kot sedanji kleriki. Torej ni argumenta, da bi dosegel zveličanje. Če je po protekciji kljub temu zveličan, sta z ženo skupaj v nebesih, če pa ni zveličan, je on v raju, ona pa v nebesih. V tem primeru bi rekli, da sta ločena od mize in postelje.

Omenimo še eno nebeško nevarnost. Če pomislimo, da je papež Janez Pavel II. zveličal več potencialnih svetnikov kot vsi papeži pred njim, je krepko pripomogel k možnosti, da bo v nebesih postalo tesno. Če je veliko ljudi na kupu, se na zemlji rado zgodi, da nočejo diktature ali kraljestva, temveč republiko z izvoljenimi predstavniki. Ta nevarnost obstaja tudi v nebesih, če se bo nabralo preveč duš. Bog ne daj, da bi se duše naveličale božjega kraljestva in si zaželele republiko ter še tam hotele volitve, stranke in drugi balast demokracije. To bi bil pravi nebeški kaos. Dovolj ga je že na zemlji.

Prijatelj, ki je pokukal v besedilo članka, je presenečen rekel: »Pa to je verouk.« Ne, ne, sem zanikal. Tukaj moraš uporabiti možgane, da spremljaš besedilo, pri »pravem« verouke pa jih ne rabiš. Moraš samo verjeti, kajti religija je verovanje v neverjetno.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani