Da pa imamo težave z izrazoslovjem v medicini, je očitno težava vseh jezikov, zato ni čudno, da so bili medicinski izrazi nekoč in marsikje še danes v latinščini. Zdaj pa vlada pri tem tako pri nas kot v nam najbližjih jezikih velika zmeda. A ne bom se spuščal v medicinsko izrazoslovje drugih narodov, ampak se bom osredotočil samo na medicinsko izrazoslovje pri nas. Za ponazoritev, kako smo pri našem medicinskem izrazoslovju nedosledni, bom navedel nekaj primerov, bralci pa naj si ustvarijo svoje mnenje in predlagajo boljše rešitve, če jih imajo.
Naj najprej omenim preiskavne metode. Ko gremo na primer na rentgensko preiskavo, pogosto rečemo, da gremo na rentgen. Nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi zapisal Röntgen (po nemškem fiziku Wilhelmu Röntgenu, ki je po naključju odkril žarke-x, kot jih je sam imenoval) ali da bi pisali röntgen. Ni naključje, da v angleškem jeziku uporabljajo raje izraz x-ray namesto našega rentgenski žarki. Zmeda je tudi pri poimenovanju zdravnika, ki pri delu uporablja rentgenske aparature. Enkrat je to rentgenolog, drugič radiolog, ali je specializacija iz rentgenologije ali radiologije. Ne vidim pravega razloga, zakaj uporabljamo dvojne izraze z istim pomenom.
Ko govorimo o nekaterih boleznih, kot je na primer tuberkuloza, ki jo povzroča bacil tuberkuloze (Mycobacterium tuberculosis), redko uporabimo besede kochov bacil in ne Kochov (ker ga je odkril Robert Koch), tudi ne rečemo kohov ali še manj kuharjev (Koch nemško kuhar). Veliko nedoslednosti pa je tudi pri poimenovanju bolezni ali simptomov oziroma znakov bolezni, ki so jih prvi opisali številni avtorji in so po njih dobili tudi imena. Za ponazoritev zmede na tem področju, je najbolje to ilustrirati s primeri.
Nemški psihiater in nevropatolog Alois Alzheimer je prvi opisal primer hitro napredujoče demence, ki je po njem dobila tudi ime. Ker je to velik medicinski problem (v Sloveniji naj bi bilo okrog 33.000 bolnikov s to obliko demence), se tudi pri nas pogosto omenja to bolezen in pri poimenovanju nastaja kar precejšnja zmeda. Tako se pojavljajo izrazi alzheimerjeva, alzhaimerjeva in celo alchajmerjeva bolezen. Podobno velja za poimenovanje parkinsonove bolezni (po Angležu Jamesu Parkinsonu). Tu je sicer slovenska izgovarjava enaka, kot je ime avtorja, ki je bolezen prvi opisal, problem pa je, ker ime avtorja pišemo z malo začetnico. Resda je v tem neki smisel, ker alzheimerjeve bolezni verjetno ni imel sam Alzheimer in parkinsonove bolezni Parkinson. Problem pa je tudi slovenska sklanjatev tujih imen oziroma besed.
Podobno je pri poimenovanju številnih drugih bolezni, simptomov in znakov. Kako po slovensko poimenovati denimo limfom, ki ga je že leta 1832 opisal Anglež Thomas Hodgkin? Nihče najbrž ne bo zapisal hodžkinova bolezen, ampak verjetno Hodgkinova ali hodgkinova bolezen ali podoben Nehodgkinov in včasih nehodgkinov limfom. Kako zapisati slovensko bolezen, poimenovano po ameriškem gastroenterologu Crohnu? Ali je prav crohnova ali cronova ali celo kronova bolezen? In seznam medicinskih izrazov, poimenovanih po avtorjih, je neskončen. Dilema pa je vedno enaka.
Mi smo se odločili pač tako, kot smo se, da bolezen, poimenovano po avtorjih, pišemo z malo začetnico. Mislim, da je poimenovanje v drugih jezikih bolj smiselno, saj ne vztrajajo pri neživljenjskem poimenovanju za vsako ceno. V angleškem jeziku je denimo demenca poimenovana po Alzheimerju Alzheimer's disease, pri nas pa alzheimerjeva bolezen, Downov sindrom je downov ali dovnov sindrom ali bolezen itd.
Seveda ni pametno kar spreminjati izrazov, ki so že udomačeni, splošno sprejeti in veljavni. Ali bomo uporabljali fonetično izgovarjavo imena avtorjev ali pa se bomo držali nekega vmesnega poimenovanja, malo fonetično, malo originalno. Ne vem, kaj je najbolj primerno. Kot sem že omenil, bi bilo bolj smiselno imena bolezni poimenovati tako kot v angleščini ali pa popolnoma fonetično, kar pa bi bilo videti pravzaprav res zelo smešno, da ne rečem bizarno.
Veljalo bi torej uporabljati medicinsko izrazoslovje tako, kot ga imajo medicinsko nam najbližji tuji jeziki (največkrat angleški), ali pa ponovno dosledno uporabljati latinščino. Taka latovščina, ki jo uporabljamo zdaj, vnaša v naš jezik samo zmedo in ga pači. Moram priznati, da imam tudi sam pogosto težave pri medicinskem izrazoslovju in ne tako redko uporabljam malo latinske, malo slovenske, malo mešane in malo angleške izraze ali samo kratice, pa se tako izognemo zadregi. Za medicinsko izobraženega človeka to sicer niti ni velik problem, problem pa je za nestrokovno javnost.
Res pa je, da so nekatere tujke že tako »naše«, da jih res ni smiselno za vsako ceno sloveniti.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
