Zase pravite, da ste oseba, ki si drzne več, si upa stopiti iz cone udobja in povprečja. Je ta drznost stvar premišljene ali hipne odločitve? Zakaj?

V življenju si moraš drzniti in tako uresničevati svoje sanje. Težko rečem, ali gre za premišljeno ali hipno odločitev; prišla je z leti in izkušnjami. Vemo, da je večina ljudi najraje v coni udobja. Tudi sama se v coni udobja počutim varno in udobno. Zavedam pa se, da se moram kdaj spustiti v neznano, saj se takrat najhitreje učim, razvijam in rastem. To je zame najpomembnejše in po mojem mnenju je posameznik le tako lahko srečen ter izpopolnjen.

Kakšen izziv so za vas odločitve v vlogi kadrovske menedžerke, če bi ga ocenili z oceno od 1 do 5?

Če moram oceniti s šolsko oceno, je to vsekakor ocena 5. Zavedam se, da moram v stresnih situacijah zavestno vklopiti razum. To mi je sicer težje, ker se največkrat odločam na podlagi intuicije. Mislim, da imam to zelo dobro razvito. Zasledila sem celo neko raziskavo, ki je dokazala, da so v marsikateri situaciji intuitivne odločitve boljše.

Pri zahtevnejših odločitvah je zelo pomembno, da opredelim cilj, kaj pravzaprav želim oziroma moram rešiti. Če le imam možnost in čas, poskušam odločitev analizirati in jo prespati. A v današnjem hitrem tempu to velikokrat ni mogoče.

Ali sem se v dani situaciji pravilno odločila, se pokaže šele čez čas. Sicer pa je presoja o pravilnosti odločitve velikokrat stvar posameznika in njegovega pogleda na izziv. Vedno lahko najdemo argumente za in proti. Pri odločanju je treba vedno iskati dolgoročne in konstruktivne rešitve za vse deležnike.

Vztrajam pa pri tem: ko se za nekaj odločiš, moraš za tem stati in odločitev znati ustrezno strokovno zagovarjati. Če mi nekdo argumentirano dokaže, da sem se zmotila, to sprejmem z vso odgovornostjo in priznam napako. Vedno jo sprejmem kot dobro šolo in novo izkušnjo, skozi katero rastem tako osebno kot poklicno.

Kaj svetujete svojim zaposlenim, ko so neodločni: ko ne morejo, si ne upajo ali ne znajo sprejeti končne odločitve in za njo stati?

Naučila sem jih, da k meni nikoli ne hodijo s problemi, ampak morajo vedno prinesti tudi dve, tri rešitve. Prav tako jim svoje rešitve nikoli ne predlagam takoj, čeprav v tistem trenutku vem, kako bi sama nastalo situacijo rešila. Vedno jim postavljam odprta vprašanja v smislu: kako to razumeš, kako bi ti to naredil, kako bi se ti odločil… S tem jih spodbujam, da sami razmišljajo o rešitvah. Seveda pa morajo na koncu svojo odločitev znati tudi argumentirati. Pomembno je, da se ne bojijo sprejemati odločitev. Učim jih, da morajo za odločitvijo trdno stati in prevzeti odgovornost zanjo. To pa je tudi najtežje.