Ko obiskovalci v teh dneh pridejo v tisti del Gospodarskega razstavišča, kjer poteka smučarski sejem, jim kaj lahko spomin seže globoko v preteklost, vsaj tistim, ki so že zakorakali v srednja in zrela leta. Zaradi vonja. Po tiste vrste pokovki in sladkorni peni, ki ju je bilo nekoč mogoče dobiti v lunaparku ali kinodvorani. To je vonj po časih, ko sta po belih strminah drvela Bojan Križaj in Jure Košir. Ko se obiskovalec sprehodi skozi prvi prostor, ki je namenjen prodaji nove opreme, pa v sosednji dvorani naleti na mize brez nepotrebnih okraskov, ampak le z neštetimi pari smučk. Med mizami se vije 30, morda 40 metrov dolga vrsta, prav takšna, ki je bila značilna za smučarske tekme v Kranjski Gori, ko so gledalci čakali na nakup vstopnic.
Raznolika ponudba
Ko smo obiskali sejem, se je med mizami in vrsto smukalo nemalo potencialnih kupcev rabljene smučarske opreme. Eden od njih, Maj Krek, je ugotavljal, da je ponudba raznolika, tako cenovno kot glede na kakovost in znamko smuči. »Veliko je nove robe. Mislim, da se lahko vsak povprečen smučar solidno opremi. Če greš le za nekaj dni v letu smučat, je škoda kupovati nove stvari. Če smučaš celo sezono, je pa morda pametno kupiti novo opremo,« je dejal Maj Krek, ki vsako leto več tednov smuča in je poznavalec smučarske opreme. Pravi, da je z nakupom rabljene opreme stroške mogoče precej znižati, vendar alpsko smučanje kljub temu že dolgo ni primerno za vsak žep. »Odrasel človek lahko za 250 evrov dobi vso smučarsko opremo, ampak ne najbolje ohranjeno, to je povsem spodnja meja. V povprečju pa je mogoče dobiti opremo za okrog 350 evrov, medtem ko 500 evrov zadostuje za solidno rekreativno smuko,« je dejal.
Medtem ko si je Maj Krek ogledoval predvsem Elanove in Fischerjeve smuči, ki so mu najbolj pri srcu, je na drug strani dvorane Ernest Seilnacht stal za mizami z okoli tisoč smučmi. Nasmejan je pojasnil, da so to smuči za otroke, dolge med 70 in 90 centimetri. »Že 48 let sem dejaven v smučarskem klubu Snežinka, ki organizira sejem. Lepo se imamo, na sejmu pa pomagam pri komisijski prodaji,« je dejal in pojasnil, kako komisijska prodaja deluje: ljudje prinesejo opremo, ki jo komisija oceni in tako postavi ceno. Če jo proda, dotedanji lastnik opreme dobi 80 odstotkov zneska, organizator sejma pa 20. Komisija sprejema le smuči s poudarjenim stranskim lokom, zdaj že starodavnih sulic ne prodajajo več.
Smučanje je drag šport
»Alpsko smučanje je relativno drag šport. Ampak je še vedno kar precej zanimanja. V zadnjih letih, ko se je kriza razkadila, ga je vse več,« je dodal Ernest Seilnacht in mimogrede pristavil, da je obisk iz leta v leto boljši, lani jim je nekaterih dolžin smuči celo zmanjkalo. Kljub temu marsikateri starši svojim otrokom ne morejo omogočiti smučanja. To opaža tudi naš sogovornik, ki pravi, da na tečajih, ki jih organizira Smučka, prav veliko otrok s socialnega roba ni. Zakaj je tako, je jasno. Že rabljena otroška oprema starše stane vsaj 100, 150 evrov, a tista, ki je najslabše ohranjena. K temu je treba dodati še smučarske vozovnice, prevoze, pa tudi bivaje, kadar smučarski klubi organizirajo večdnevne tečaje. »Oprema ni tako problematična. Ker jo naslednje leto, ko jo otroci prerastejo, lahko zamenjajo na sejmu, kjer je strošek le 20 odstotkov provizije, ki jo vzamemo mi. Precej višji so drugi stroški,« je dejal in dodal, da so lani lahko otroci brezplačno poskusili smučati na smučišču, ki so ga postavili ob Narodni in univerzitetni knjižnici, a je bila za marsikaterega otroka to le enkratna izkušnja.
Medtem ko je Ernest Seilnacht nadaljeval prodajo, je vodja sejma Tomaž Žugelj pojasnil, da letos na sejmu, ki se bo končal juri, pričakujejo okrog 15.000 obiskovalcev. Poleg komisijske prodaje lahko obiskovalci smučarsko opremo in tudi nekatere druge artikle, kot so ortopedski vložki in prtljažniki za na avtomobil, kupijo pri 26 razstavljavcih.
