Letalsko življenje Albina Novaka je bilo zelo pestro. V zraku je preživel 14.000 ur, naredil 36.000 letov z 42 različnimi letali, motornimi in jadralnimi, saj je imel izreden občutek za letenje, po duši pa je bil modelar.
Po vojni se je leta 1949 prijavil v pilotsko šolo v Rumi in bil izbran med 1900 kandidati. Po enem letu je že postal inštruktor in to ostal tri leta. Odslužil je sedem mesecev vojske in odšel v Banjaluko na Letalsko akademijo na šolanje za vojaška letala. V Vršcu se je jeseni 1951 seznanil z jadralnim letenjem in z vajo ter kisikom dosegel višino 6100 metrov.
Vojaška uniforma mu ni preveč dišala in naslednja postaja v njegovem življenju, po lastni izbiri, so bile Lesce. Novembra 1953 je v Beograd povabil življenjsko sopotnico Nado, eno izmed redkih jugoslovanskih pilotk in inštruktoric, naj se mu pridruži. Naslednje leto sta že pripravila prvi jadralni tečaj. V klubu je kot upravnik in vodja modelarske sekcije ostal do 1. januarja 1960, ko se je začelo njegovo obdobje v Jatu. Dobrih deset let je letel v poljedelski enoti, do leta 1986 pa s potniškimi letali DC-9 in boeing 727, na katerih je bil tudi kapitan.
Obljubil si je, da po šestdesetem letu ne bo več letel, zato je odšel na dopust, s katerega se ni več vrnil, in zaživel kot modelar.
Po upokojitvi se je Albin lotil stvari za svojo dušo, pilotske veščine je nadomestil z mizarskimi. Zelo hitro je namreč znal izdelati lično leseno embalažo za praznične buteljke, klop in mizo za dom ali kar celo letalo. No, za letalo je šlo res dosti več časa, a v najboljšem obdobju so mu rebra, letve in smučke kar frčali v »heling« iz vseh kotov delavnice. Tako hitro, da si mu težko sledil z risbami. Izkazal se je tudi s podjetnostjo in prodornostjo ob predstavitvi svojih izdelkov v javnosti.
Najbolj se je posvetil gradnji in obnovi lesenih letal v naravni velikosti ter modelov letal, letečih in neletečih. V njih je svoje bogato letalsko znanje in izkušnje združil z lastnimi idejami in spretnostjo pravega lesarskega obrtnika. Obnovil je motorno letalo PO-2 ter jadralna letala čavka, mačka in weihe in izdelal modele raznih starejših slovenskih letal. Spodbujal je namreč narodno zavest in ponos na lastne, slovenske letalske dosežke.
Njegova največja zapuščina je vsekakor replika motornega letala eda-V, enega od uspešnejših letal bratov Rusjan iz leta 1910. Na zamisel o tem letalu je prišel v poklicnih letih v Beogradu. Ob obletnicah smrti slovenskega letalskega pionirja Edvarda Rusjana, ki je januarja 1911 strmoglavil pod Kalemegdanom, se je namreč pogosto spraševal, kako je s takšnim letalom sploh lahko letel. Izdelal je dve repliki, z obema tudi letel in s tem na najprepričljivejši način pripomogel k umestitvi bratov Rusjan v našo zavest.
Albin, za ves tvoj prispevek, ki si ga v svojem dolgem in plodnem življenju dal gorenjskim in slovenskim letalcem, se ti zahvaljujemo. Ohranili te bomo v lepem spominu.
Milan Korbar
