Pri organizaciji Unesco se trudijo ohranjati znamenitosti, ki so izjemnega kulturnega ali naravnega pomena za človeštvo. Seznam je iz leta v leto daljši, znamenitosti pa se razprostirajo že po 160 državah. Tudi v Sloveniji so denimo od leta 1986 nanj uvrščene Škocjanske jame. Biti na seznamu ni pomembno zgolj z vidika zaščite in ohranitve znamenitosti, temveč tudi prepoznavnosti in priložnosti, ki so povezane s turizmom. Ni skrivnost, da si znamenitosti turisti še kako radi ogledajo. In mednje spada tudi Tarraco. Gre za starodavno ime katalonske Tarragone, mesta blizu Barcelone, ki velja za najstarejše rimsko naselje na Pirenejskem polotoku, krasi pa ga prekrasen amfiteater.
Biti prepoznaven je merilo, po katerem se ravnajo tudi pri znamki Seat. Španci že leta svoje avtomobile poimenujejo po španskih mestih, zato ni bilo prav nič čudnega, da so nekaj podobnega naredili s svojim novim adutom, velikim športnim terencem. 146.000 posameznikom, ki so sodelovali v javnem glasovanju, so na izbiro ponudili štiri imena, ljudje pa so rekli: Naj bo tarraco! Rečeno, storjeno. Zdaj so žogico vrgli še nam, novinarjem, ki smo morali potrditi ali ovreči tezo, da je vreden svojega imena.
Bolje pozno kot nikoli, smo pospremili prve korake tarraca, ki je dejansko znotraj koncerna tretji srednje veliki terenec, potem ko je škoda kodiaq ledino orala že z letom 2016, podaljšani volkswagen tiguan allspace pa je prodajno pot začel letos. Ker je zadnji, bo imel tarraco najtežje delo, da najprej prepriča potencialne kupce, da je vsaj tako dober, če ne celo boljši kot njegova bratranca, nato pa to prepričanje potrdi še z ramo ob rami s preštevilnimi drugimi tekmeci. Ni namreč znamke, ki v svoji ponudbi ne bi imela takšnega športnega terenca.
Priznati moramo, da nam je bil všeč od prvega trenutka. Privlačen in pameten je obenem. Izklesano športno telo mu priznavamo tako moški kot ženske, pamet pa dokazuje med vsakodnevno uporabo, z radarskim tempomatom na primer, ki sam pospešuje in po potrebi zavira. Njegova pomoč je za čisto desetico. Nadgradnja so sistemi, ki ohranjajo smer vožnje, prepoznavajo prometne znake in voznikovo utrujenost, srečnežu za volanskim obročem pa omogočajo, da se počuti vsaj tako udobno kot kralj na svojem prestolu. Posebnež je, saj želi biti troje v enem: robusten kot terenci, udoben kot limuzine in praktičen kot karavani. Robustnost potrjuje že na prvi pogled, udobje prvi prevoženi kilometri, praktičnost pa… Treba si je vzeti čas. Na zadnji klopi, tudi vzdolžno pomični, je prostora dovolj do te mere, da bi tam lahko sedeli tudi visokorasli košarkarji. Vsega skupaj celo sedem ljudi, saj tarraco za doplačilo ponuja dodatna sedeža, na katerih bosta sedela nekoliko nižja organizatorja igre. Prtljažna luknja je ogromna, vanjo lahko že v osnovi zložite 760 litrskih plastenk vode, ob podrti zadnji klopi celo 1920. Dobro, toliko vode ne boste potrebovali (marsikdo zna reči, zakaj namesto vode ni piva), a bo družinski oče vesel, ko se mu pred daljšo potjo ne bo treba prepirati z ženo, da vsa ta krama vendarle ni odveč. Najbolj pa je razveseljivo, da lahko prtljažnim vratom, ki se odpirajo visoko, ukazujemo tudi z med proizvajalci in kupci vse bolj priljubljeno brco pod odbijač, pomoč elektrike pa bodo še posebno cenile z višino manj obdarjene voznice.
Ko smo se pogovarjali z razvojniki, so kar žareli od navdušenja in ponosa, prepričani, da je številka tri njihova srečna. Je ponos na ravni očetovega, ko v živo prvič gleda svojega mulca na nogometni tekmi in ta zabije odločilni gol? Glede prostornosti vsekakor, je pa tudi res, da dolžinska mera 4,73 metra za volanskim obročem zahteva nekoliko bolje poučenega voznika. Sploh v mestnih središčih in pri iskanju parkirne luknje se izkaže, da je za marsikaterega družinskega voznika tarraco (pre)velik in bi zadoščala že številko manjša ateca. No, številka, mimo katere ne moremo, je dvojka. Pa ne zato, ker pooseblja prijetne in dobronamerne ljudi, ki so kdaj tudi sramežljivi in zadržani ter zapravijo marsikatero življenjsko priložnost. Okoli številke dve se namreč vrti vse v povezavi s pogonskim sklopom. Na voljo sta namreč dva bencinska in dva dizelska motorja (v obeh primerih z močjo 150 in 190 konjev), pa dva menjalnika in tudi dva pogona. Ali se odločite za bencinski ali dizelski motor, ročni ali samodejni menjalnik, dvokolesni ali štirikolesni pogon, je seveda odvisno od potreb in želja lastnika, na koncu pa tudi od globine njegovega žepa. Za nas po testnih vožnjah dileme ni: izbrali bi različico s 190-konjskim dizlom, petimi sedeži in samodejnim menjalnikom, štirikolesni pogon pa bi izpustili, a kaj, ko je pri obeh močnejših motorjih že serijski. Takšen ima le manjšo lepotno napako – ceno. Če bo osnovna okoli 25.000 evrov, bo cena našega seveda višja in vredna tehtnega razmisleka, ali se splača. Izdatni zapitek je pač treba plačati, vključujoč povprečno porabo pravljičnih sedmih litrov. Časa za razmišljanje pa je dovolj, saj začetek prodajne poti napovedujejo prihodnjo pomlad.
