Poznamo kar nekaj avtomobilov, ki so imeli vse »sestavine«, da bi bili uspešnica, a se je nekaj zalomilo in so hitro končali življenjsko pot. Eden takih je tudi tucker 48, ki se ga danes namesto kot avta, ki je motoriziral Ameriko, kar je bila po drugi svetovni vojni velika želja njegovega snovalca Prestona Tuckerja, spominjamo kot maloserijskega posebneža. Ki sta mu »pohod na vrh« onemogočili tudi zavist in škodoželjnost uveljavljenih igralcev avtomobilske industrije.
Priložnost za avto, ki bi bil moderen in dostopen, hkrati pa bi ponujal toliko udobja kot najdražji tistega časa, je Preston Tucker začutil, ker so »veliki trije« (GM, Ford, Chrysler) na tem področju zaspali, ljudje pa so bili ob tem lačni novih vozil in siti predvojnega dizajna. Tako ni čudno, da so že brošure »avtomobila prihodnosti«, ki ga je Tucker sprva poimenoval torpedo, povzročile kar manjšo evforijo. »Avto je bil na slikah videti, kot bi ušel iz Vojne zvezd – in to še preden so za Vojno zvezd sploh slišali. Njegove linije so bila tako nenavadne, da je bilo videti, kot da se premika, čeprav je stal na mestu,« se spominja zgodovinar Jay Follis, član Tuckerjevega avtomobilskega kluba.
Na premieri je šlo vse narobe
Do premiere avtomobila, ki je vmes dobil ime tucker 48, je ta doživel precej sprememb, še vedno pa je bil močno pred časom. Predvsem pa mu je šlo na roko, da se je okoli njega dvignilo ogromno prahu. 19. junija 1947 se je v Chicagu na predstavitvi tako pojavilo več kot 3000 ljudi, ki pa so prizorišče zapustili razočarani. Narobe je šlo namreč tako rekoč vse. Tako so večer pred premiero na prototipu popustili nosilci vzmeti, ob tem pa so komaj usposobili motor, ki je bil obenem izredno glasen, zato je Tucker orkestru, ki je spremljal prireditev, naročil, naj igra kar najglasneje. Še ena težava z motorjem je bila, da je bil za njegov zagon potreben zunanji zaganjalnik, zaradi česar ga ves čas prireditve niso upali ugasniti, ob tem pa se je med prvo vožnjo iz njega nekajkrat pokadilo. Seveda vse skupaj ni ostalo neopaženo, čemur je sledila poplava negativnih poročil in obtožb, da gre za prevaro.
A Tuckerja vse skupaj ni ustavilo. S sodelavci se je zaprl v garažo, odločen, da bo avto kmalu pripravljen na serijsko proizvodnjo. V teoriji je imel namreč v rokavu še vedno močnega aduta, ki si je kljub negativni publiciteti ustvaril širok krog oboževalcev. Te so prepričale predvsem številne zanimive inovacije, denimo dodaten, tretji prednji žaromet na sredini, ki se ga je zaradi pozicije prijel tudi vzdevek »Kiklopovo oko«, aktiviral pa se je pri zavojih z večjim kotom od desetih stopinj in poskrbel za boljšo osvetlitev. Za boljšo varnost so ob tem poskrbele podrobnosti, kot sta bila oblazinjena armaturna plošča in neprebojno vetrobransko steklo, ki se je ob nesreči snelo navzven, da ne bi poškodovalo potnikov.
Pismo z obtožbami
Do začetka proizvodnje je Tucker zamenjal tudi motor iz prototipa, ki je imel v teoriji moč 150 konjev (110 kW), v praksi pa je zaradi številnih težav zmogel le 90 KM (66 kW). Serijski so tako premogli 168 KM (124 kW), še vedno pa so bili nameščeni v zadku in poganjali zadnji kolesni par. Kakor koli, skoraj natanko eno leto po neuspešni premieri, 15. junija 1948, se je v večini ameriških časopisov pojavil zapis, odprto pismo Prestona Tuckerja, v katerem je napovedal, da so težave preteklost in da je čakanja konec. Pri čemer je tudi izpostavil »zunanja« vpletanja.
»Uspelo nam je, in to kljub stalni in nepošteni opoziciji znotraj avtomobilske industrije. Res je, številni so nam tudi pomagali, a tu je tudi zelo močna skupina, ki je dve leti vodila organizirano kampanjo, s katero je hotela preprečiti, da bi kupci naš avto dobili v roke. Še več, ta skupina je med naše ljudi poslala vohune, jih poskušala podkupiti, vpliv pa ima tudi v Washingtonu, od koder so pošiljali agente, ki so zasliševali naše zastopnike po vsej državi, jim grozili… A ni jim uspelo in naš avto je zdaj končno pripravljen, da množično zapelje med ljudi,« je med drugim zapisal Tucker. No, njegova napoved se ni uresničila. Naj bo zaradi »zunanjega vpletanja« ali kakšnega drugega razloga, v tistem letu so ob silnih težavah z dobavo sestavnih delov proizvedli vsega 51 tuckerjev 48, nato pa se je proizvodnja tega legendarnega avtomobila za vedno ustavila. Pri čemer o njegovi kakovosti veliko pove podatek, da se jih je do danes ohranilo kar 47, večina jih na ogled pri različnih zbirateljih, dosegajo pa cene od pol do dveh milijonov dolarjev.
