Pripravljalna dela so začeli še istega leta, 7976 metrov dolg predor pa so dokončali in slovesno predali prometu 30. septembra 1906. Takratno tehnologijo vrtanja predorov težko primerjamo z današnjo. Začetne metre so od poletja 1901 kopali povsem ročno in šele po šestih mesecih nadaljevali z električnimi vrtalnimi napravami. Zato ni čudno, da je pri delu, ki je v tedanjem času veljalo za enega največjih gradbenih podvigov v Evropi, sodelovalo več kot 3000 delavcev različnih narodnosti. Ker so bili varnostni normativi pri takšnem podvigu precej skromni, se je med 47-mesečnim vrtanjem predorske cevi zgodilo veliko težkih nesreč, v katerih je skupaj umrlo okoli 50 ljudi. Najhujša nesreča se je zgodila 21. novembra 1904, ko je v eksploziji plina življenje izgubilo 15 delavcev. Zaradi težkega in nevarnega dela je občasno prihajalo do protestov in stavk delavcev. Ker predor niti danes ne izpolnjuje vseh varnostnih normativov, sta se Slovenija in Avstrija dogovorili za njegovo preureditev, ki naj bi jo predvidoma zaključili leta 2021, ko bo skozi predor zaradi neustreznih dimenzij cevi namesto sedanje dvotirne peljala enotirna proga.

O predoru skozi Karavanke.

»Mir«-u se poroča iz Podrožčice: V ponedeljek 23. jun. so v Podrožčici pri predoru imeli posebno slovesnost: položili so temeljni kamen v predor. (…) K pozdravu je prišlo tudi rožeško veteransko društvo s svojim poveljnikom gosp. I. Arnejcem. Popoludne sta prišla g. deželni predsednik in g. okrajni glavar v občinsko pisarno v Št. Jakob, kjer se je zbralo mnogo število mož, ki so se odločno pritožili proti temu, da je vožnjo za predor prevzel Žid, domačini pa so sedaj brez zaslužka. G. deželni predsednik je obljubil ukreniti vse, kar je le v njegovi moči, da domačini zopet dobijo zaslužek. Bomo videli, koliko bode g. deželni predsednik premogel proti Židu.

Slovenec, 4. julija 1902

Strašna nesreča na Jesenicah.

Jesenice, 22. novembra ob 9. uri dopoldne. Ponoči se je dogodila grozna nesreča v železniškem predoru. Eksplodirali so plini. Takoj so izvlekli sedem mrtvih, pet opečenih in ranjenih. Čuje se, da so iz razvalin izkopali še 4 mrtve. Eden ponesrečencev je že v bolnici umrl. (…)

Z Jesenic se nam pred zaključkom lista še poroča:

Vest o strašni nesreči je šla danes od ust do ust. Navajeni smo tu na nesrečo že tako, da se nič več ne čudimo, kadar slišimo, da se je zopet zgodila kaka nesreča, a danes pa nas je le pretresla groza. Toliko žrtev naenkrat, kaj tako groznega pa tudi ni vsak dan! (…)

Čudno je pa to, da se ravno v tem predoru zgodi toliko nesreč. Ali so res le zgolj nepredvidene nesreče? Ali ni morda ta ali druga nesreča le posledica lahkomiselne brezskrbnosti ali nebrižnosti od strani onih, ki bi morali čuvati, da se kaj takega na bi moglo zgoditi?

Podjetništvo E. Gross & Co. se zadnje čase ni kaj kulantno obnašalo do onih delavcev, ki so vsled začasnega oslepIjenja v spodnjem rovu nezmožni postali za delo, ker jim ni hotelo dati bolniške šihte, zato ne uživa popolnega zaupanja, da gleda na korist delavcev, marveč, da mu je v prvi vrsti le za svojo korist. Zahtevali smo že enkrat preiskavo in sedaj zahtevamo toliko odločneje, naj se preišče, kako je mogla nastati tako grozna nesreča. (…)

Slovenec, 22. novembra 1904

Karavanški predor – prebit.

Preteklo sredo je padla zadnja stena, ki je ločila Koroško od Kranjske v karavanškem predoru. Večletni trud je dobil zasluženo plačilo, moderna znanost je premagala tudi težkoče v tem predoru, ki so se zdele skoro nepremagljive. Kar so geologi prorokovali in česar so se inženerji bali in še več, vse to je oviralo delo v tem okoli 9 kilometrov dolgem predoru. Pritisk od vseh strani je bil tak, da najmočnejši hlodi niso mogli vzdrževati teže, strupeni plini so provzročili mnogo nesreč, človeških žrtev je zahtevalo delo in kdo se še ne spominja nesrečne jeseni lanskega leta, ko so privlekli 14 mrličev, oziroma umirajočih delavcev iz predora?! (…)

Gorenjec, 20. maja 1905

Slovesno prebitje Karavanskega predora

je bilo v sredo, dne 21. t. m. Ob tri četrt na deset dopoldne je bila na Hrušici pod milim nebom najprej sveta maša. Bral jo je župnik Zabukovec. Navzoči so bili povabljeni gostje in mnogo ljudstva. Po maši so se gostje preoblekli v delavsko obleko, vsak je dobil tudi svetilko, posedli so na vozove in ob tri četrt na enajst so se popeljali v predor. Godba je zaigrala, ljudstvo je pozdravljalo. Čez 28 minut vožnje dospeli so v predorovo postajo, krasno ozaljšano, stena v predoru je bila še 70 metrov oddaljena. Ob 11.37 pritisnil je deželni predsednik baron Hein električno žico in stena v predoru je padla, gromovit »Glück auf!« je zaoril. 70 metrov so šli povabljenci v ozkem rovu naprej in se srečali z gosti, ki so prišli s koroške strani. (…)

Slovenec, 23. junija 1905

K otvoritvi nove železnice.

Po vsporedu se je odpeljal posebni vlak iz Jesenic. Podrožčico se je ustavil le kratko časa in sprejel še nekaj gostov, zlasti dam, ki so se bile peljale skozi predor. S postaje je lep pogled na veliki viadukt, ki pelje črez romantično dolino Pod Rožčico. Skozi kratek predor, nad katerim ponosno vihra slovenska trobojnica, pridemo na železni most, visok 52 metrov, dolg 239 m, proga se je obrnila proti Celovcu. Krasen pogled se odpira v starodavni, znameniti naš Rož, vožnja je zelo romantična, razgled krasen, le škoda, da so ga precej zakrivali oblaki. Slovenske trobojnice so v prav znatnem številu plapolale tja do pred Celovca in gostom naznanjale, da se vozijo po zemlji slovenski. Nemčurji so storili svoje, da bi zabranili narodno zastavo našo, zatrli krepki naš »živio«, ni šlo! Razni župani so hoteli oboje kratkomalo zabraniti, a močno so se varali! (…)

Slovenec, 2. oktobra 1906

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s