Ahmeda Pašića gotovo poznate. Če ne drugače kot humanitarca z Jesenic, ki je s humanitarno organizacijo Ejga – za lepše Jesenice organiziral več kot 60 prostovoljnih in humanitarnih akcij. Zdaj že enajst let živi v Singapurju. Tja ga je sicer pripeljala ljubezen, pa tudi to, da v Sloveniji, kamor se je z družino vrnil pred tremi leti, ni našel zaposlitve – in tako so se ponovno preselili v Singapur.
Ahmed Pašić nikoli ni razmišljal o selitvi iz Slovenije. V Singapur se je preselil zaradi ljubezni. »Tako se je pač zgodilo. Ženo sem spoznal na IRC leta 2005. Bila sva si všeč,« je začel svojo pripoved o tem, kaj mu je namenilo življenje. Njegova žena je Malajka. Ko so njeni starši izvedeli zanj, so rekli, da se lahko srečajo v Savdski Arabiji, kamor so šli na romanje. »Tako sva se prvič v živo videla v Medini. Takrat sva bila skupaj po nekaj ur, seveda s starši. Tri leta zatem sva se poročila in zdaj imava dva otroka,« je končal pripoved. Preden pa sta se poročila, so njeni starši postavili pogoj, da si mora Ahmed v Singapurju najti službo. »To je bilo res težko, ker nisem imel nobenih izkušenj v Aziji. Trikrat sem prišel tja s turističnim vizumom, poslal kakih 500 prošenj in nikoli nisem dobil nobenega odgovora,« je opisal svoje prve izkušnje s Singapurjem, kjer ga je poleg iskanja službe zelo obremenjevala tudi tropska vročina. »Te se ne bom nikoli navadil. Sem le doma iz Jesenic.« Nazadnje je njena družina, pravzaprav bodoča tašča rekla, da se lahko poročita. Takoj naslednji dan sta se šli z bodočo soprogo prijavit za poroko, in ko sta stopila iz urada, je dobil telefonski klic. »Povabili so me na razgovor za službo. Tako se je v enem tednu zgodilo vse: poroka in služba.«
Ko sta se poročila, sta živela pri njenih starših. In tu je se izkazalo, da bo velik problem prilagajanja na drugo kulturo hrana. »Vsak dan, ko sem se zvečer vrnil iz službe, me je na mizi čakala večerja, ki jo je skuhala tašča: piščanec in riž. In tako dan za dnem. V petek nisem mogel več, ne piščanca ne riža. Šel sem ven in dve uri iskal evropsko pekarno s kruhom ter štruco pojedel kar tako, brez vsega,« se je z nasmehom spomnil začetkov skupnega življenja v Aziji. Nato pa zelo resno dodal: »Saj ljubezen je temelj vsega, toda vsakdanje razlike so tiste, ki jih moraš reševati, saj lahko majhni problemi hitro postanejo veliki. To ni nekaj samoumevnega, treba se je potruditi.« Soproga se je ob pomoči njegove mame naučila skuhati nekaj Ahmedu ljubih jedi, vsakič ko se vrnejo iz Slovenije v Singapur, pa je vsaj en kovček poln hrane. Tudi kave, ki mu jo sicer pošilja mama.
Nič korupcije, a drago zdravje
Ko se je ustalil, je ugotovil, da živi v državi, kjer veljajo zakonitosti najbolj grobega kapitalizma, kjer je vse podrejeno uspehu in denarju. Ljudje so v službah po cele dneve, nato se še dolgo z vlakom vozijo domov. »Stojim na železniškem peronu v Singapurju in čakam. Konica po koncu delovnika. Gneča, ljudje stojijo povsod. Vsi imamo mešane črte na obrazu. Ljudje so veseli, ker so oddelali svoje za danes in gredo lahko domov v varno in udobno zavetje, hkrati pa so utrujeni, ker se v službo po navadi voziš tudi po eno uro, potem delaš devet, deset ur in sledi še ura vožnje nazaj. Z drugimi besedami, od doma si skoraj ves dan, od tega preživiš na vlaku dve uri,« je vsakodnevno vožnjo z vlakom pred dobrim mesecem opisal v Dnevnikovi kolumni. Zatrdil je, da se gneče nikoli ne bo navadil: »Na vlaku si le mravlja na mravljišču, nihče se z nikomer ne pogovarja, vsi bolščijo v telefone. A to sem pač sprejel kot del življenja.«
Nikoli se verjetno ne bo navadil niti tega, da v državi ni nobenih socialnih ugodnosti. Celo brezdomstvo je tabu, saj velja za neuspeh. Najbolj ga je presenetilo, da je vsa zdravstvena oskrba plačljiva: »Plačati moraš, še preden te pregledajo ali sprejmejo v bolnišnico. Ljudje so zaradi tega res lahko v stiski. Domačini so mi v iskrenih pogovorih dejali, da upajo, da bodo, če bodo resno zboleli, hitro umrli.« Zdravstveno zavarovanje sicer obstaja, toda zavarovanje ne krije vsega, po navadi plačajo od 40 do 50 odstotkov zneska. Ljudje imajo tako posebne sklade za primer bolezni, ki pa se lahko že z eno operacijo izpraznijo. »Ljudje, ki so resno bolni, se zanašajo na družino. Sorodniki prispevajo prihranke, prodajo vse, kar lahko. Nekaj pomagajo tudi neprofitne človekoljubne organizacije, a ni rečeno, da vam bodo res plačali zdravljenje, lahko vam nudijo le moralno pomoč. Kar se zdravljenja tiče, se dogajajo res tragične zgodbe.« Ahmed Pašić je prepričan, da je z vidika zdravstvene oskrbe Slovenija sto let pred Singapurjem.
Medtem ko meni, da je mestna država daleč pred Slovenijo, kar se zaposlovanja in poslovanja tiče. »Predvsem pa v tem, kako je državljan zaščiten pred korupcijo. Če ste kot poslovnež ogoljufani, policija razišče primer, in če obstaja sum korupcije, bodo osumljencu in njegovi družini zamrznili vse premoženje. Če je dokazano kriv, gre v zapor, nato pa v časopisu objavijo informacijo, da je bil ta in ta obsojen zaradi korupcije. Tako nima več možnosti poslovanja v Singapurju. Rad bi videl, da bi tudi Slovenija prevzela singapurski pristop k obravnavanju korupcije,« se navdušuje vsaj nad eno značilnostjo sistema, v katerem živi.
Presežke proračuna delijo državljanom
Pravzaprav si želi, da bi lahko svoje izkušnje in spoznanja iz Singapurja v prihodnosti prenesel v Slovenijo. Tiste pozitivne, seveda. Recimo to, da je to izjemno multikulturna država, kjer različnost spoštujejo: »Od malih nog jih učijo strpnosti. Tako ni nič nenavadnega, da mi čestitamo kitajskim sosedom za kitajsko novo leto, oni pa nam za bajram.« Ker je Singapur država, ki temelji na priseljencih, je vsakršno razpihovanje nestrpnosti kaznovano: »Spomnim se primera nekega dekleta, ki se je na facebooku norčevala iz poročnih običajev Malajcev. To je objavila v nedeljo, v ponedeljek so ji v službi že dali odpoved, takoj jo je obiskala policija in obsojena je bila na tri mesece zapora. Ko se je vrnila na svobodo, je emigrirala v Avstralijo.«
In še nekaj ga navdušuje. Država vsako leto presežek proračuna razdeli državljanom, tako da vsak dobi okoli 300 evrov. Vsake tri mesece pa vsem gospodinjstvom razdelijo tudi pomoč za plačevanje stroškov: »Višino določijo glede na velikost stanovanja in družine, namenjena pa je recimo za plačevanje položnic za odvoz smeti ali elektriko. Odlično bi bilo, če bi bilo tudi v Sloveniji tako, recimo s participiranjem za plačevanje ogrevanja.«
Nekaj pa je zelo nevarno v tem sistemu, podrejenem delu in profitu – hitro lahko izgubiš čas za družino. Zato se Ahmed Pašić zelo trudi, da njihovo življenje ne pade v rutino in da konec tedna družina vedno najde čas zase. Pred nekaj leti se jim je zazdelo, da bi imeli boljše družinsko življenje v Sloveniji. Toda na Jesenicah sta s soprogo naletela na zid: v dveh letih jima ni uspelo najti službe, zato so se morali vrniti v Singapur: »Tudi žena si želi, da bi živeli v Sloveniji. Pač delava, varčujeva in upava, da se bomo nekoč lahko vrnili.«
