Niti okroglih sto let še ni minilo od njegovih vizionarskih potez, pa je vendarle postal nezamenljiva vrednota slovenske nacionalne samobitnosti in zgodovine. Vse njegove podobe ter predvsem odločna in včasih tudi tvegana dejanja predstavljajo njegovo vizionarstvo, odločnost in pogum, kar močno pogrešamo v današnjem času narodne omahljivosti, evropske ponižnosti in politične razklanosti slovenskega naroda. Maister je na Štajerskem znal povezati vse domoljubne rojake v obrambi slovenstva, in to v politično izjemno občutljivih časih, ko je po koncu prve svetovne vojne razpadala »črno-žolta monarhija« in je usoda Slovencev visela v zraku. Od teh odločilnih časov bo letos minilo 99 let.
Njegove poteze je večkrat kritiziral Narodni svet v Ljubljani. A tega se ni ustrašil – in tudi zato je najbrž njegov uporniški duh, prežet z narodno zavestjo, dajal upanje ljudem med drugo svetovno vojno, ko so bili Slovenci na okupiranem slovenskem Štajerskem podvrženi popolnemu raznarodovanju, etnocidu in celo genocidu. Maistrovo uporništvo je takrat v zatrtih ljudeh prebujalo duha upora, in kar je tudi pomembno – na Štajerskem ni podprlo nobene narodne izdaje ali kolaboracije. Mnogo Maistrovih borcev se je pridružilo slovenskim partizanom ali narodnoosvobodilnemu gibanju. Če v prevratnih letih 1918/1919 ne bi bilo njega, predvsem pa njegovih soborcev – prostovoljcev in tudi zvestih podpornikov v Narodnem svetu za Štajersko (Verstovšek, Rosina, Voglar, Hohnjec, Senekovič in drugi…), ne bi bilo današnje Slovenije v mejah samostojne države.
Zato lahko tem bolj razumemo Maistrovo večno bolečino zaradi izgube Koroške – če bi ga pravočasno poslušali in pravočasno podprli njegove vojaške posege na Koroškem, ne bi bilo izgubljenega plebiscita. Rudolf Maister, vojak, vojskovodja, general in tudi nežen poet, predstavlja enega od treh stebrov slovenskega uporništva 20. stoletja. In to zelo trdnega, na katerem slonita kasnejša dva, to je narodnoosvobodilni boj z odporom proti nacifašizmu 1941–1945 in seveda boj za samostojno Slovenijo 1990–1991. V vojni za Slovenijo je bilo Maistrovo uporništvo eden od navdihov slovenskih braniteljev domovine in mlade države. Zato je vreden dostojnega javnega in zgodovinskega spomina. In to ne zgolj ali samo ob 23. novembru, njegovem spominskem dnevu. Ta dan pač še posebno spoštljivo in častno.
Najbrž se lahko strinjamo in se moramo strinjati z nesporno zgodovinsko resnico, da je general Rudolf Maister, kljub temu da ni bil avtor kakšnega pomembnega narodnopolitičnega programa za Slovenijo v pisani besedi, s svojimi dejanji, pogumom in vizionarstvom velika zgodovinska osebnost, vtkana v slovensko narodno bit. Njegova dejanja, odločnost in vojaška drznost so odlike velikega človeka, ki se je ne samo izkazal, pač pa tudi potrdil kot mož, sposoben za odločilna dejanja po koncu prve svetovne vojne. Postavil je enega od stebrov slovenskega uporništva 20. stoletja. Brez njega in njegovih soborcev ter sodelavcev ne bi bilo oblikovanja Slovenije kot nove državne tvorbe leta 1991. Takrat z zelo jasnim pogledom – uprtim v prihodnost Slovenk in Slovencev, ki imajo vso pravico do lastne države. To je bilo vizionarstvo, ki je bilo v minulem stoletju še dvakrat na resni preizkušnji, nazadnje leta 1991. Morda je na preizkušnji tudi danes, ko bi Maistra odločnih in vizionarskih dejanj v sodobni izdaji še kako potrebovali.
Dr. Marjan Toš Lenart v Slovenskih goricah
