Kritika romana Pes je mrtev: Vse te menjave sistemov
Če se je par iz romana Raclette razšel zaradi »gmote mleka, predelane v terminološke nesporazume«, ki je smrad širila iz hladilnika naravnost v spalnico, se tokrat razhaja zaradi nečesa hujšega, a kljub temu obrobnega z vidika pripovedi: mrtvega psa. Ne da je to kakšno presenečenje – da je pes mrtev, kriči že naslovnica, s čimer namiguje na neki drug, ničejanski krik, ki je v romanu prav tako (obrobno) nagovorjen in nadomeščen s hedonistično varianto (»Bog, ki mu sledimo, je Bog poželenja,« se glasi moto k prvemu poglavju). Prozo Boruta Goloba poganja zamenjava, obrat v sistemu, sprevračanje malega (a ne malenkostnega) v komaj zaznavno, a veliko spremembo, simbol neizrekljivo večjega in smrtonosnejšega. Smrdljivi sir napoveduje propad vsaj tako vztrajno kot sterilni vonj prostora za evtanazijo bolnega psa: oboje v svoji (olfaktorni ali metafizični) vseprisotnosti zgošča nesporazume, zaradi katerih se Golobovi pari razhajajo.
»Profesionalni logistični referent«, zaposlen na avtorsko pogodbo, in prvoosebni pripovedovalec romana Pes je mrtev skuša zagrizeno ubežati rutini, da bi si ustvari...