»To ni samo beli prah ali fluorescentna tekočina, iz katere malo seva in se kadi,« tipično predstavo o nevarnih odpadkih razbija Matej Kovačič z ministrstva za okolje in prostor. »Izvor nevarnih odpadkov so običajne stvari, ki so okoli nas in jih dnevno uporabljamo, recimo telefon ali sijalke,« je opozoril v okviru evropskega tedna zmanjševanja odpadkov, tokrat posvečenega odpadkom, ki zaradi potencialne nevarnosti za zdravje ljudi in okolje zahtevajo posebno obravnavo.
Tudi v Evropi zmogljivosti primanjkuje
Pri tem številni izdelki niso problematični vse do trenutka, ko jih odvržemo. »Ko jih začne nekdo razgrajevati ali ti procesi celo nekontrolirano potekajo v naravi, pa začnejo nastajati snovi, ki so okolju ali zdravju škodljive. Takrat govorimo o nevarnih odpadkih,« pojasnjuje Kovačič. Najbolj običajni nevarni odpadki v gospodinjstvih so čistilna in pralna sredstva, kozmetika in zdravila, odpadna elektronska in električna oprema, odpadno olje in mast, škropiva pa tudi živosrebrni termometri. Gospodinjstva v Sloveniji so lani ustvarila 4600 ton nevarnih odpadkov, to je 2,3 kilograma na prebivalca.
V industrijski proizvodnji po besedah direktorja Saubermacherja Rudolfa Horvata vsako leto nastane še od 50.000 do 60.000 ton nevarnih odpadkov, preostalo polovico od skupno 130.000 ton nevarnih odpadkov letno pa predstavljajo odpadna elektronika in avtomobili.
Največji izziv Saubermacherja, ki je eden največjih zbiralcev nevarnih odpadkov pri nas, je, kam z vsemi tovrstnimi odpadki. »Slovenija lastnih zmogljivosti za končno obdelavo nevarnih odpadkov nima. Nekaj malega jih sicer obdelata Lek in Pinus, vendar moramo za 95 odstotkov količin rešitev iskati v tujini,« pravi Horvat. Problem je, ker ob stalni rasti količin nevarnih odpadkov tako v Sloveniji kot v tujini zmogljivosti za njihovo obdelavo tudi širše po Evropi zmanjkuje. »V zadnjih letih v Evropi ni bilo zgrajenih novih obratov,« poudarja Horvat in opozarja, da je tudi največja sežigalnica na Dunaju tako stara, da bo v kratkem potrebovala prenovo. »Ta remont bo pomenil velike težave,« napoveduje.
Krivci slaba zakonodaja, izigravanje in slab nadzor
Izgradnja obrata za obdelavo nevarnih odpadkov v Sloveniji bi vsekakor razveselila proizvajalce elektronske in električne opreme, pravi direktor pooblaščene družbe za ravnanje s tovrstnimi odpadki Zeos Emil Šehić. Ker ti e-odpadki zasedejo veliko prostora, je njihovo prevažanje po Evropi drago. Na en vlačilec je mogoče spraviti zgolj 150 hladilnikov, kar pri zbranih 60.000 hladilnikih v Sloveniji pomeni 400 vlačilcev na leto ali eden do dva na dan. Ob naraščajočih cenah prevoza po Šehićevih besedah vsepovsod po Evropi ugotavljajo, da odvažanje e-odpadkov v več kot 250 kilometrov oddaljene kraje ni smiselno. Iz Slovenije jih pooblaščena podjetja vozijo tudi 800 kilometrov daleč.
Zgraditev obrata za obdelavo nevarnih odpadkov bi se v Sloveniji torej splačala, a se investicije po Šehićevih pojasnilih nobeno podjetje ne loti zaradi nelojalne konkurence. Kot pravi sogovornik, je možno 96 odstotkov odpadne elektronske in električne opreme reciklirati, vendar so ti postopki zahtevni in dragi. Neprivlačni pa so za investitorje predvsem zato, ker je v Sloveniji še vedno možno »pralne stroje, hladilnike, računalnike tudi enostavno nekje zdrobiti«.
Zaradi takšnih razlik v kakovosti storitev se vlagatelji pri nas ne lotijo investicij v zahtevnejše tehnologije. »V Sloveniji se izvaja predvsem ročna demontaža in sortiranje odpadkov na prvi stopnji,« pripoveduje Šehić. Za takšno nespodbudno okolje, ki poleg vsega slovenske raziskovalce izključuje iz tehnološkega razvoja na tem področju, po Šehićevih besedah ni kriva le slaba zakonodaja, ki standardov zbiranja in obdelave nevarnih odpadkov ne predpisuje dovolj natančno. Krive so tudi špekulacije in izigravanje predpisov, ki so povezani s slabim nadzorom.
