»Lee Harvey Oswald ni bil edini strelec, atentat je snemalo 122 oseb, ne zgolj ena, ameriška vlada pa je vse pometla pod preprogo. Tako še vedno ne poznamo resnice,« je nekaj metrov od kraja smrti Johna F. Kennedyja na trgu Dealey v Dallasu pridigal Robert J. Groden, eden najglasnejših zagovornikov teorije zarote pri atentatu na najslavnejšega ameriškega predsednika. »Jackie je pograbila del lobanje, ki je ob strelu odfrčal stran, in ga skušala pritrditi nazaj,« je z nazornimi, krvi polnimi fotografijami z obdukcije vabil radovedneže. Kljub vztrajnemu vrtanju, kdo je torej pred 55 leti ubil JFK, jasnega odgovora ni podal. »Umaknite se, prosim. Tukaj želijo moj avtogram,« je na hitro odslovil najbolj vedoželjne.

O atentatu na 35. ameriškega predsednika je znanih nekaj nespornih dejstev, ki jim tudi privrženci zarot ne oporekajo. Šestinštiridesetletni Kennedy je v petek, 22. novembra 1963, ob pol enih popoldne v teksaškem Dallasu v odprtem avtomobilu ob soprogi Jackie klonil pod tremi streli. »Nihče ni kričal. Ohromila nas je strašljiva tišina,« se enega najgrozljivejših trenutkov v življenju spominja priča, katere izjava je zapisana v muzeju na kraju, od koder so prileteli streli za umor obtoženega Leeja Harveyja Oswalda. Tega je dva dni po aretaciji ubil Jack Ruby, do sojenja in povsem jasne razlage, kaj se je kritičnega dne pripetilo, pa tako nikoli ni prišlo. Skupni konsenz večine je še, da je Oswald streljal, a le tretjina Američanov verjame, da je bil edini strelec in je za atentatom stal sam. Podobno kot Groden tako 61 odstotkov Američanov pol stoletja pozneje verjame, da je pri atentatu sodelovala vsaj še ena oseba, teorij (zarote) o tem, kdo, kako in zakaj, je ogromno.

Mafija, podpredsednik, tajna služba…

Dvomljivci o uradni različici, da je strelec deloval kot volk samotar, so v vsem tem času za vpletenost v eno najskrivnostnejših zgodb ameriške politike obtožili 42 skupin, 82 atentatorjev in dodatnih 214 oseb. Kljub 59-odstotni podpori svojega ljudstva, ki jo je užival v času smrti, je imel JFK vendarle nemalo kritikov, ki si jih je pridobil tako z notranjo kot zunanjo politiko. In komu naj bi Oswald pomagal? Med največkrat omenjenimi teorijami so mafija oziroma organizirani kriminal, kubanski predsednik Fidel Castro, vojska in z njo povezani industrijski krogi, podpredsednik in kasnejši predsednik Lyndon Johnson, Cia, FBI, sovjetski KGB in ameriška tajna služba. Med bolj nenavadnimi »krivci« pa se v manj sprejetih teorijah zarote pojavijo njegova žena Jackie (ker jo je soprog varal z Marilyn Monroe), pa voznik limuzine, v kateri je umrl, iluminati, igralec bejzbola Joe DiMaggio (ker so Kennedyjevi ubili njegovo veliko ljubezen, Marilyn) in tudi vesoljci.

A čeprav je imel sovražnike na raznovrstnih frontah, si je s svežino in energijo, ki ju je z mladostjo, lepo soprogo in dvema mladima otrokoma vnesel v Belo hišo, nabral ogromno točk tako pri medijih, ki so ga oboževali, kakor tudi pri ljudstvu, za katero sta bila z ženo Jackie prava zvezdnika. S sproščenostjo, s katero se je srečeval z ljudmi na ulicah in zborovanjih, je namreč v »navadnem človeku« vzbujal vtis, da ga ta že pozna, da mu je blizu in da mu je zanj tudi mar. Tako ni niti malo nenavadno, da je njegova prezgodnja in tragična smrt sprožila vsesplošno žalovanje po vsem svetu, v 55 letih pa je bilo o njem, njegovi družini in atentatu napisanih na stotine knjig in stripov ter posnetih ogromno televizijskih serij, dokumentarnih filmov in nekaj celovečernih.

Če se je princesa Diana po smrti v pariškem predoru v srca ljudi zapisala kot kraljica ljudskih src, si je JFK tri desetletja prej nadel titulo kralja, ki pa jo – vsaj tako se zdi – v ZDA nosi še vedno. Ankete namreč kažejo, da ga imajo Američani za enega svojih najboljših voditeljev, pa čeprav je njihovo državo vodil zgolj dve leti in pol.