Zdaj pa deklaracija: z njo naj bi obojim povrnili človekovo dostojanstvo, ko/če jih bodo že na meji obravnavali po mednarodnem protokolu, preden bi jih z dobrimi obeti poslali domov. Ali kam drugam na čakanje. Seveda s potrdilom, da je njihova revščina odslej legitimna in da imajo zato vso pravico trkati na vrata bogatih, pa kjer koli to že bo. Marakeška listina pa naj bi tudi Evropi povrnila samospoštovanje zaradi njene neslavne preteklosti, ko je tudi ona po črni Afriki lovila sužnje, pozneje pa prizadevno sodelovala pri ropanju kolonij. O tem, koliko zlata in diamantov in tudi bolj umazanih surovin so nam morali neuki domorodci še dobavljati, ni podatkov, tudi o surovinah za najsodobnejše tehnologije ne. Evropa pa jim prodaja vrhunsko orožje, da se lahko pobijajo med seboj, rada pa tudi sama priskoči na pomoč, posebno če je treba spraviti na oblast nam naklonjene in pokvarjene in podkupljive lokalne elite, ker drugih tam doli pač ni. So pa tudi te prikladne, da se pokaže nanje, zakaj je življenje na tej črni celini za vse uboge ljudi tako hudičevo nevzdržno, da vse živo beži v obljubljeno Evropo. Le kam pa naj bi?

A kar je zdaj novo: zaradi čudovitega napredka tudi v podsaharski Afriki – potem ko bosi otroci prinesejo kanto vode iz pet ur oddaljenega vodnjaka – gledajo na žepnih telefonih, kako nekje v Evropi neki drugi otroci skačejo na glavo v bazene, polne vode, in čofotajo po njej. Če še ne veste, imajo dandanes tudi največji reveži svoj žepni telefon, četudi nimajo ničesar drugega, tudi žepov ne, lahko pa na svojem mobiju vidijo, kako se v Evropi vsi vozijo z avtomobili in imajo svoje hiše z rožami, zraven jim pa še sama gospa predsednica čudežne Germanije maha v pozdrav, da naj le pridejo… (zmotno se to pripisuje njeni veliki materinski ljubezni, nič pa poprejšnjemu posvetu z nemškimi industrialci, ki so bili takoj za uvoz cenejših delovnih rok za obvladovanje pretiranih domačih sindikalnih zahtev). Kako potem onim v Afriki dopovedati, da prijaznega vabila sploh ne gre jemati resno in da jih bo že na poti polovico pobrala Sahara, nekaj še Sredozemsko morje, kar pa jih bo ostalo, jih bodo okradli posredniki in njihovi brodarji in vodiči, še preden jih kot črede oskubljenih koštrunov pred ciljem ustavijo policisti.

Lepo bi bilo, če bi vsaj mednarodna skupnost (vsaj za interno rabo) uporabljala definicijo, da so begunci in migranti najprikladnejša reč za hiter zaslužek namerno neprepoznavnih mafijskih združb. Te so takoj pravilno zaznale novo veliko profitno področje in se tudi edine znale v hipu odzvati. O tem bi se bilo treba najprej zamisliti: kako to, da vsa kolosalna zgradba evropske pameti – nekoč tempelj modrosti, zdaj pa očitno zgolj samo še politična žlobudralnica in valilnica uradniške otopelosti – ni zmogla niti enega samega hitrega, resnega, pravočasnega in zato učinkovitega ukrepa, kako zajeziti nastajajoči kaos. Nič. In samo nič. Zdaj pa še ta deklaracija. Zgolj papir za samozadovoljevanje njenih snovalcev.

Ali mora biti človek res zunaj in znotraj rdeče pobarvan, da razume, kar vidi? Da ne more biti drugače, dokler bosta pohlep in dobiček v tej civilizaciji, v tej družbi, na tem vsak dan bolj noro opustošenem planetu edino merilo uspešnosti? Da bo pač tako, kot je. Da je to pač prekletstvo, ki ga ta nesrečna vrsta nosi v sebi, in da se ve, da bo slej ko prej samo sebe iztrebila. Le kdo še noče videti, da je revežev, tistih pravih revežev brez dela in brez upanja, vsak dan več. In da ni tako samo v Afriki in v Aziji, povsod, tudi v srcu razvitega sveta ni drugače. Robotizacija, ta v začetku tako čudovita nadomestnica človekovih rok, se je že potrdila kot neprimerno cenejša, neprimerno hitrejša, natančnejša pa tudi, ohoho, ponižnejša delovna moč, ki brez ugovora dela tudi 24 ur na dan in ne zahteva plačanega prevoza na delo in plačanega časa za toplo malico in je noben sindikalni aktivist ne more nahujskati, da bi stavkala… A to še ni vse, zdaj je tu že umetna inteligenca, ta krona računalniške robotizacije. Zdaj bo šele hec, boste videli, zdaj bodo šele leteli iz služb. Saj padajo delodajalcem nebesa sama na zemljo – kazi jih samo še ubogo revše, zaposleni človek. Veliko predrag. Veliko premalo donosen. Predvsem pa veliko veliko premalo ponižen.

Vse manj je tudi krajev, kjer bi reveže še hoteli gledati brez njihove strankarske pripadnosti, kaj šele, da bi jih sprejeli za sosede. Saj bi jim vse skazili. Vse lepe stare običaje bi jim potacali, kulturno dediščino razvrednotili (kjer jo še imajo). Lahko se vprašamo: katera od petih celin pa je dovolj velika in dovolj bogata, da bi lahko tja zvozili vse odvečne, kolikor jih je že in kolikor jih še bo na svetu? Kako naj vse to reši uboga Evropa, ko pa trapa trapasta noče vedeti, za kaj sploh gre?

Milan Maver, Ljubljana