Ker je leto 2018 v znamenju obletnic Janeza Isteniča, je v samozaložbi izdal biografijo Zgodba o vrhunskem športniku in vinarski legendi, ki jo napisal Marjan Fortin, novinar v športni redakciji Televizije Slovenija. Mineva 60 let od Isteničevega nastopa za mladinsko nogometno reprezentanco Jugoslavije proti Angliji v Londonu in od njegove mature na Gimnaziji Bežigrad. Pred 55 leti je diplomiral na biotehniški fakulteti in se poročil. Izjemno je ponosen, da je pred 50 leti začel novo poslovno pot in pri 28 letih napolnil prvih 100 steklenic penine. Letos mineva tudi 30 let, odkar je naredil magisterij. Knjiga je zgodba o dečku, fantu in možu, ki je uresničil sanje ter postal dober športnik in vrhunski vinski strokovnjak.
V mladostnem obdobju je bil v ospredju šport. Vanj ga je usmerila mama, ki je menila, da je presuh in premajhen. Posebno spreten je bil v igrah z žogo. Najbolj ga je navduševal nogomet. Kot izjemno nadarjen vratar je nase opozoril pri Ljubljani, kjer pa se ni ukvarjal le z nogometom. Redno je zahajal v telovadnico, skakal v višino in s palico, pozimi pa smučal pri smučarskem klubu Enotnost. Iz majhnega in presuhega fantiča je postal vratar z idealno postavo za tiste čase z višino 186 centimetrov in težo 80 kilogramov. Še danes ne ve, kdo ga je opazil in priporočil takratnemu selektorju jugoslovanske mladinske reprezentance Vujadinoviću, ki ga je povabil na priprave v Beograd za reprezentančno tekmo z Anglijo, pri kateri je izstopal Boby Moore. Tekma v Londonu na stadionu Stanford Bridge se je končala z 2:2. S 17 leti je postal vratar članske ekipe Ljubljane, nato ga je nogometna pot vodila v Krim Ljubljana, Olimpijo in znova v Ljubljano. Na poslovilni tekmi pri 28 letih je en polčas branil za Ljubljano, na katero je bil najbolj navezan, in enega za Olimpijo.
Med igranjem nogometa je tudi pridno študiral, saj so bili tedaj le redki posamezniki, ki so lahko živeli le od športa. Najprej se je vpisal na medicinsko fakulteto, po tednu predavanj se je prepisal na agronomijo. Za konec nogometne kariere, v kateri je odigral okrog 400 tekem, se je odločil, ko se mu je izpolnila velika želja. Leta 1968 je prejel štipendijo francoske vlade za izpopolnjevanje v vinarski stroki v Franciji, s čimer se mu je odprl nov svet. Življenjsko zgodbo vinarja je namreč začel v Slovenijavinu že med nogometno kariero. Pravi, da so se mu zašibila kolena, ko so mu direktorji pri 27 letih ponudili mesto glavnega enologa. Med svojo poslovno potjo od leta 1964 do 2000 – služboval je tudi v Nemčiji – je bil vseskozi vezan tudi na Bizeljsko.
Vanj se je zaljubil med enomesečno študijsko prakso leta 1960, ki je ni izbral naključno, saj je imel njegov bodoči tast tam vinograd. Pred 50 leti je uresničil veliko željo po lastni vinogradniški kmetiji v Stari vasi na Bizeljskem, ki se je z razvojem širila in postala pravo podjetje. Prvo peneče vino je poimenoval po hčerki Barbari, ki se je rodila na isti dan, kot je trgal grozdje za penino. Ocenjuje, da je doslej napolnil okrog štiri milijone steklenic penine. Vino je zanj že vse življenje delo, veselje in obenem konjiček.
