Urbano čebelarjenje je zadnje desetletje izjemno popularna aktivnost, ki ima za seboj bogato tradicijo in sega že v prazgodovino. V času med obema vojnama pa se je razmahnilo to, kar danes imenujemo moderno urbano čebelarjenje. Takrat so številne meščanske družine na svojih vrtovih postavile čebelnjake. Med njimi je bil tudi Jože Plečnik, ki je prvi čebelnjak, ki ga je projektiral, dal postaviti na vrt svoje hiše v Trnovem.
Takrat so se čebelnjaki pojavili tudi v središču Ljubljane. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je bilo tam, kjer danes stoji gimnazija Ledina, učiteljišče, kjer so čebelnjak uporabljali v učne namene. Pomemben prostor za gojenje čebel je bil v petdesetih in šestdesetih letih neposredno pod Rožnikom, v Rožni dolini in za Bežigradom. Čebele pa so bile tudi v samem središču mesta. Edini panji, ki so bili pred petdesetimi leti postavljeni v ožjem središču Ljubljane, so bili panji Toneta Verbiča, ki je poleg čebelnjaka na Rožniku postavil panje še na okna svojega stanovanja v drugem nadstropju Filipovega dvorca tik ob Tromostovju.
Ljubljanski čebelarji so se srečevali v čebelarskem društvu s sedežem na Miklošičevi cesti, tam, kjer je danes urejena trgovina Medexa. Prav tej skupini se je kot študent pridružil tudi Franc Šivic, znani ljubljanski čebelar, ki je pripravljal knjigo Moje življenje s čebelami. »Zame je bila to prava šola za življenje, kajti znanja, ki sem ga dobil v njihovi družbi, mi nista mogla dati ne gimnazija ne univerza,« se spominja Šivic.
Ljubljanske čebele je bilo občasno treba peljati tudi na pašo iz mesta. Večinoma v Vojvodino, na pašnike v okolico Subotice in v Dalmacijo. Prevozno sredstvo za te namene je bil vlak, na katerega vagone so natovorili zabojnike s čebelami. Ker je prevoz za marljive žuželke izjemno naporen, so se potrudili, da jih prevažajo ponoči, ko so razmere za bivanje v vagonih nekoliko ugodnejše.
Podobno kot danes tudi pred desetletji urbano čebelarjenje ni bilo posebej zakonsko regulirano. Čebelarji so se držali splošnih smernic, ki zagotavljajo sobivanje meščanov in čebel. Po Šivičevih besedah so Ljubljančani na čebelarje vedno gledali pozitivno, jih videli kot dobre ljudi, tako naj bi bilo še danes. Za urbano čebelarjenje ni bilo treba biti registriran pri čebelarski zvezi, vendar je večina čebelarjev vseeno bila vključena v zveze in društva zaradi povezovanja, delitve skupnega interesa in izmenjevanja znanja. Zavedanje o pomenu čebel za ekosistem je bilo takrat skromno raziskano, glavna motivacija za čebelnjake v mestu je bila naklonjenost do cvetoljubk, želja po raziskovanju te vrste, živahen zvok in pomirjajoč vonj, ki ga te žuželke oddajajo. Med ni bil cilj urbanega čebelarjenja, bil je stranski produkt skupnega dela.
