Ker na hokus pokus ne gre, še manj na pogon za narodov blagor, sledijo novi davki za krpanje proračunske luknje. Nekaj bo v podhranjeni proračun prinesel veseli december, saj gre tja ves DDV. A tudi rekordno zapravljanje po trgovinah ne reši države. Že zato, ker smo na prepihu srednje Evrope in so brezmejni nakupi tako ugodni in privlačni, pa še prihranimo, skok čez zelene meje postaja nacionalni šport. Zakaj bi se matral pri zmatranih slovenskih trgovcih, če lahko vse nakupimo ugodno pri sosednjih, bolje plačanih in bolj spočitih, predvsem pa prijaznejših čezmejnih trgovcih? Tam izdelki zagotovo ne ležijo po pultih, limiti za kartice brez pina so višji pa še spotoma marsikaj zleti v nakupovalni voziček, saj tam zaposlujejo številne stratege in načrtovalce nakupnih navad ter izdelke postavijo vabljivo, tako da moraš zgolj iztegniti roko. To je tudi pri nas, a togost oddelkov čez mejo ne velja: sadje na primer dobiš tudi zunaj oddelka in podobno. Da postavijo delikateso in konzervirano zelenjavo zraven blagajne, to pri nas ni ravno pogosto.
Pri nas se zaplete že z novimi avtobusnimi postajališči, ki jih pri marsikateri šoli uradno še vedno ni, in napoved, da bo eden od večjih trgovcev pri nas drugo leto prenavljal svoja propadajoča trgovska središča in trgovine, me skrbi. Že zato, ker so občine, kjer je omenjeni trgovec poleg nekaterih malih edini večji. Male slovenske občine za velike trgovce in diskontarje niso zanimive. Že Marko Crnkovič je zapisal, da je uspešen trgovec tisti, s čigar parkirišča se vidita še dve trgovini. Tiste male agrarije zaradi konkurence bližnjih diskontarjev ne bodo preživele. Je pa res, da bo število obeh največjih diskontarjev pri nas kmalu preseglo 200 trgovin, a v občinah z manj kot 5000 prebivalci jih boste žal zaman iskali.
Tomaž Švagelj, Štanjel
