Letos prvič smo upokojenci le nekoliko spregledali, saj smo si v dveh desetletjih nenehnih praznih obljub našega nenadomestljivega in nepogrešljivega upokojenskega predsednika Karla Erjavca že zapomnili njegove vsaka štiri leta ponavljajoče se obljube in floskule, zaradi katerih smo v zadnjem letu slovenski upokojenci treščili ob tla.

V dobri veri in upanju smo bili prepričani, da bo na osnovi njegove neizvolitve oziroma nezaupanja do njega iz upokojenskih vrst mesto predsednika upokojencev prepustil nekomu, ki bo znal, zmogel in hotel potapljajoči se upokojenski čoln izvleči v mirnejše in za upokojence bolj vzdržne vode. Toda kljub vsemu je Karl ostal, ostal pa je tudi prilepljen na nas upokojence. V vseh teh mesecih ga nisem niti enkrat slišal, da bi se odločno zavzel za nas upokojence, čeravno so vse predvolilne razprave, soočenja in snidenja predstavnikov prav vseh parlamentarnih in izvenparlamentarnih strank jasno pokazala, kako globoko smo padli upokojenci, ob sicer enotni ugotovitvi vseh omenjenih, da smo upokojenci prvi, za katere morata poskrbeti nova vlada in parlament.

Čas in meseci tečejo in doslej se je za nas edina dvakrat glasno zavzela Alenka Bratušek in vladajočo sfero opozorila na zapisano v dokumentu vladajoče koalicije ter jo pozvala k izpolnitvi obljubljenega, dogovorjenega in zapisanega. Ona tudi edina ni pozabila na razprave in obljube, ki jih je namenila nam upokojencem že na predvolilnih soočenjih. Za vse druge pa menim, da imajo za nekatere stvari, ki se tičejo nas upokojencev, povsem pokvarjen spomin. Našega upokojenskega predsednika sem slišal ob neki priliki le tarnati, da je problemov, ki jih mora vlada rešiti, veliko.

Tudi razumljivo mi je to, da osebno ne čuti več nobene potrebe po tem, da bi se vsaj navidezno kot vsa leta doslej zavzemal za upokojence, kajti na volitvah smo mu pokazali hrbet, on pa je kljub temu, da ni bil izvoljen v parlament, ponovno sedel v fotelj obrambnega ministra. Nekateri očitno ostajajo srečni tudi po močnem začudenju in razočaranju nad tem, kako so lahko doživeli tako hud polom, kot je neizvolitev v parlament, in vedno najdejo novo pot in bližnjico za dosego svojega cilja.

Toda tudi upokojenci upravičeno pričakujemo, da bi dosegli cilj, da bi naše pokojnine enakovredno spremljale dvig plač in življenjskih stroškov, da bi se naše pokojnine začele zakonsko usklajevati po veljavnih parametrih in da bi se tudi za nas v državni blagajni našel denar, na osnovi katerega bi nam poplačali dolgove za nazaj, ki so nastali v vrsti zadnjih let, ko smo bili upokojenci v prvi vrsti, da smo z dolgoletno zamrznitvijo pokojnin občutno pomagali državi za dobrobit in sedanjo spodbudno gospodarsko rast.

Vem, da od našega, po moje preponosnega predsednika na to moje pisanje ne morem pričakovati nobenega odgovora, kajti v zadnjih treh letih sem mu v pismih bralcev kar šestkrat postavil jasna vprašanja in razmišljanja ter želel tudi z njegove strani kakšno mnenje, obrazložitev, da ne rečem opravičilo, zakaj v vseh letih tako slabo skrbi za naš upokojenski dobrobit, čeprav je na čelu stranke, ki je dobesedno v vseh letih naše samostojnosti v vladi in vladajoči koaliciji. Toda nič.

Janez Turk, Dob