Po dolgem času smo v kinu spet videli hudiča. A ta je bil (v Trierjevem filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack, prikazanem na Liffu) ne le že precej postaran, marveč povsem drugačen od tistega iz zgodb o pogodbah s hudičem. Te zgodbe si je, tako kot motiv dvojnika, ki jih praviloma spremlja, izmislila literatura, točneje nemška romantika z Jeanom Paulom, Chamissom in Hoffmannom, v njih pa gre za to, da nekdo, kot je na primer Schlemihl v Chamissovi Čudežni zgodbi Petra Schlemihla, hudiču izroči svojo dušo (v podobi svoje sence ali zrcalne podobe) v zameno za bogastvo in družbeni uspeh. Pojav nemške romantike se je ujemal z vznikom industrijske revolucije na začetku 19. stoletja, tako da si literarni kritiki niti ni bilo treba dosti pomagati z marksizmom, ko je v teh hudičevskih pogodbah prepoznavala »pogodbo« s kapitalizmom. Navsezadnje sam »sivi mož« (kot še ena hudičeva preobrazba) v Chamissovi Čudežni zgodbi pravi, da mu z velekapitalistom Johnom ni bilo treba skleniti nobene pogodbe, ker je ta že bil na njegovi strani. Zato je hudič svoje pogodbe najraje ponujal prikrajšanim, revnim, zapostavljenim ipd., kar pomeni, da jim je pomagal uresničiti njihove skrite želje in fantazije, čeprav so bile te v moralni optiki literarnih romantikov grešne, kot je bilo grešno samo bogastvo. Če je skušnjavcu podlegel kakšen umetnik, kot je bil slikar Čartkov v Gogoljevi noveli Portret, je to pomenilo, da je vzvišeno umetnost zamenjal za komercialno malarijo.
Po kakšnih sto letih je pogodbo s hudičem obnovil nemški filmski ekspresionizem. In čeprav bi v liku Baldwina iz Praškega študenta (1914) še vedno lahko videli pred...
Bilo je nekoč v stari Grčiji, ko je Platon v Državi kritiziral mimezis, posnemanje, še posebej gledališko mimezis, in uporabil tale argument: ali bi...
