Zlasti za pripadnike nižjih slojev na francoskem podeželju in v majhnih mestih je nesprejemljivo, da vlada, tudi v skrbi za čistejši zrak in naš planet, vsako leto povečuje davke na gorivo, potem ko je že sama cena nafte od leta 2016 narasla. Kupna moč jim je tako z veliko podražitvijo goriva, zlasti dizla, padla za več odstotkov in drugače kot pariško elito, ki nima težav z javnim transportom, jih argumenti okoljevarstvenikov ne zanimajo. Očitno pa zahteve, da je treba več narediti proti segrevanju ozračja, lepo zvenijo, samo dokler se jih ne začne konkretno uresničevati.
Na cestni blokadi na vzhodu države je voznica, ki se je ob udarjanju protestnikov po svojem avtomobilu prestrašila in pritisnila na plin, do smrti povozila 63-letno protestnico. Po vsej Franciji pa je bilo ranjenih več kot 400 ljudi, velikokrat kot pri omenjeni smrtni nesreči zato, ker so blokade na več mestih brez prijave policiji spontano organizirali protestniki, ki potem niso znali prav ustavljati jeznih voznikov. Sama policija je sicer pogosto posredovala proti tistim, ki so se hoteli prebiti skozi blokado. Ni pa hotela jeziti protestnikov, ki so ravnali nezakonito.
Neorganizirani, a zelo nezadovoljni
Protestniki največkrat sami niso vedeli, ali naj samo upočasnijo promet, ali naj skozi blokade spuščajo avtomobile ali ne in ali naj se napotijo v Pariz pred predsedniško palačo. Marsikje so skozi spustili samo voznike, ki so na glas zavpili: »Macron, odstopi!« Organizacija blokad je bila slaba predvsem zato, ker v teh protestih niso sodelovali sindikati in izkušeni politiki.
Protestniki hočejo nadaljevati s protesti, potem ko je minister za okolje François de Rugy za dnevnik Le Parisien dejal, da »ne bo sprememb v davčni in okoljevarstveni politiki«. Nekateri govorijo celo o eksploziji socialnega nezadovoljstva, saj so po sobotnih protestih avtomobilistov v nedeljo protestirali motoristi, v ponedeljek bodo nastopili vozniki tovornjakov, v torek medicinske sestre, v sredo avtošole…
Kar tri četrtine Francozov se po zadnji anketi strinja z blokado cest, a na njih jih ni bilo milijon, kot so pričakovali organizatorji, ampak – če gre verjeti policiji – celo štirikrat manj. Glede organizatorjev, ki so proteste z blokadami izpeljali preko družbenih omrežij, velja, da se nihče v vsej Franciji ni uveljavil kot voditelj. Prav tako ne moremo govoriti o nekem enotnem in konkretnem programu. Tako ni dobrih obetov, da bi gibanje postalo trajno. Nezadovoljstvo pa se bo vsekakor nadaljevalo, saj mora po pisanju dnevnika Le Monde več milijonov Francozov vsak mesec dati dve tretjini plače za stanovanje, gorivo in druge večje stroške, tako da jim ostane nekaj sto evrov za hrano.
Le Penova diskretna in uspešna
Ker so protestniki bodisi apolitični bodisi zelo različnih političnih usmeritev, so bili neuspešni poskusi nekaterih politikov z desne in leve, da bi si prisvojili gibanje. Toda sindikati se niso udeležili cestnih blokad v prepričanju, da jih organizira skrajna desnica. Nacionalni zbor, kot se po novem imenuje stranka Marine Le Pen, je sicer res spodbujala nastanek blokad in na njih je bilo največ njenih volilcev, ki so vsi odločno proti davkom in »pariški eliti«. Vendar v soboto na primer ni bilo govora o migrantih. Le Penova je sicer pozdravila cestne blokade, a v prejšnjem tednu je bila do njih – verjetno, da ne bi odvrnila svojih nasprotnikov – precej zadržana. Najbrž so sobotne blokade cest najbolj koristile njeni stranki, ki ji že tako ankete napovedujejo zmago na evropskih volitvah maja 2019.
