Ko bomo to strategijo imeli, bomo tudi vedeli, kaj je treba na posameznem področju narediti, kupiti, ukrepati…

Tisti, ki vodijo to področje, se čutijo dolžne sami sebi pisati takšne dokumente in odločati o vsem skupaj. To pa je narobe obrnjen svet. Gre za nerazumevanje med vlogama naročnika in izvajalca. Izvajalec – poveljniški aparat obrambe neke države ne more sam sebi določati politike in strategije na tem področju, ampak lahko kot izvajalec le izvaja javno dogovorjene odločitve. Neupoštevanje tega običajnega demokratičnega načela pomeni obrambno ugrabitev države, ki smo ji sedaj priča.

Ko bomo prepoznali in rangirali aktualne in z veliko verjetnostjo predvidene nevarnosti, ki nam kot državi pretijo, bomo lahko kreirali in realizirali vse potrebno za lastno varnost. In ko bo ta struktura lastne obrambe in varnosti narejena, se bomo lahko z njo vključevali v mednarodne povezave, ki bodo okrepile našo obrambo in varnost. Torej ni problem odstotek ali dva za obrambo, problem je v porabi teh sredstev za namene, ki ne krepijo lastne varnosti in ki ne temeljijo na javnem konsenzu, kako in kaj na tem področju.

In kdo naj organizira javno, odprto in dejansko sproščeno demokratično razpravo o lastni varnosti in obrambi? Tu pa smo v težavah, saj ne obstaja nacionalni instrument javne razprave, ki ne bi bil vpet bodisi v materialne bodisi v politične koristi enih in drugih. Bi to lahko bil namenski javni medij ali medijska platforma? Te razprave ne morejo voditi izvajalci (vrhovni poveljnik, ministri…), ampak uporabniki, občani, davkoplačevalci, ki smo dejansko naročniki in plačniki tudi obrambe države. Ne gre le za obrambo, so tudi druga pomembna področja (politični in volilni sistem, tip kapitalizma, socialna država, človekove pravice, pravosodni sistem…), ki zahtevajo nacionalno zavedanje takšnih strateških vprašanj in nacionalno razpravo ter soglasje o temeljnih opredelitvah te družbe. Na tej podlagi bo vsakokratna ekipa politikov na oblasti lahko legitimno in legalno uresničevala sprejete usmeritve in se nam ne bo treba ukvarjati le s konkretnimi šest- ali osemkolesnimi zadevami.

Tako kot se vse spreminja, se tudi nevarnosti spreminjajo, spreminjajo se odgovori nanje, tudi klasična vojska se spreminja. Celo vojaška zavezništva se spreminjajo, kar čez noč niso več tisto, kar so bila prej.

Če bi morali našteti potencialne in aktualne nevarnosti, ki nam pretijo, klasični vojaški napad in naša obramba s tanki, puškami in podobnim muzejskim materialom ne bi bila na prvem mestu. Tudi strah pred Rusijo ne, saj so prav Rusi osvobodili dobršen del Evrope in brez njih bi bila zmaga v drugi svetovni vojni nemogoča. Da bi nas s terenskimi vozili in puškami napadli sosedje, da bi prevzeli naš javni dolg in da bi se učili našega jezika, si težko predstavljam, saj brez takšnega nepotrebnega dodatnega stroška pri nas lahko vse kupijo in dobijo. In so to tudi že storili.

Katere so torej bolj verjetne dejanske nevarnosti, proti katerim se je treba zavarovati, se na njih pripraviti? Varovanje okolja in jedrska razorožitev bi lahko bila na prvi strani bele knjige o naši varnosti in obrambi. Naravne katastrofe (tudi kot posledica podnebnih sprememb) povzročajo največjo materialno in zdravstveno grožnjo, zato ne moremo biti v zavezništvih, katerih člani ne spoštujejo podpisanih svetovnih okoljskih dogovorov. Torej gre za področje reševanja in zaščite, ki ga je treba okrepiti in modernizirati.

Nevarnost jedrske vojne obstaja, a se realno proti njej ne moremo braniti drugače, kot da dvignemo glas o svetovni jedrski razorožitvi, kajti le nekaj jedrskih bomb bo uničilo planet; dejstvo, da jih je v pripravljenosti več tisoč, predstavlja največjo globalno grožnjo izumrtju naše vrste. Tega glasu že zelo dolgo sploh ni slišati ali pa nam teh glasov mediji ne posredujejo. Predvidevam, da bi se javnost odločila, da ne moremo biti v nikakršni mednarodni povezavi, katere člani se ne bi aktivno zavzemali za popolno uničenje vsega jedrskega orožja.

In seveda ostaja vprašanje svetovnega policaja, ki je lahko le vojska in policija OZN, ne pa le ena od več vojaških zvez, ki včasih išče, včasih pa niti ne išče mandata OZN za ukrepanje.

Bojko Jerman, Dolsko