Z mnogimi slovenskimi pregovori imam že dolgo probleme. Ne hvali dneva pred večerom oziroma večerjo mi ne gre v glavo. Zakaj pa ne bi izrekali pohval? Zakaj bi čakali s pohvalo? Moramo res ves čas čakati na napake in potem molčati ali še raje kritizirati? Tudi Rana ura – zlata ura me bega. Je res dobro, da napol mrtvi sedemo za volan? Je res fajn, da neprespani in sitni pridemo v službo? Mednje sodi tudi eden najbolj priljubljenih, da kdor visoko leta, nizko pade. Recimo, da je sporočilo jasno v smislu, da bodi skromen, ne napihuj svojih dosežkov in ne hvali se v nebo. Zadnji teden smo to doživeli v enem takem neresničnostno resničnem šovu. Že bivši minister je zaradi previsoke krivulje leta pristal v nemilosti. Javnosti in šefa vlade. In potem emocionalno pred kamerami ugotavljal, da se mu godi krivica. Vse, kar je hotel, je bil le visok let. Da lahko tam z višine tistim tam spodaj malo deli nasvete in še malo zagrozi.
Zelo pretresljivo je bilo srečanje z novinarji pred stavbo štaba njegove stranke, ki je izzvenelo približno takole: Kaj bi še radi? Ali nimate dovolj, da ste me skl...