Liberalna demokracija je še posebno občutljiva, da skrbi za vse tiste, ki jih tržni sistem potiska na družbeno obrobje. Prav zaradi tega je solidarnost tako pomembna. Za liberalce je značilno, da so vedno kritični do družbenopolitičnih razmer, saj so, in tudi v prihodnje bodo, osebne koristi močan dejavnik, ki hoče prevladati tudi nad družbenimi cilji.
Kaj se dogaja v Sloveniji v tem času?
– Zahteve sindikatov javnega sektorja za povišanje plač znašajo blizu milijarde evrov, realne možnosti proračuna pa znašajo le okoli tristo milijonov evrov.
– Najavlja se obdavčitev nepremičnin, kar je nedvomno z moralnega in socialnega vidika zelo zelo sporno, saj vemo, da je bila velika večina hiš zgrajena zaradi tega, ker je bila za državljane to edina možnost za reševanje stanovanjske stiske.
– NLB se je prodala za ceno, ki še zdaleč ne bo pokrila sredstev, ki so jih vsi državljani plačali za večkratno sanacijo te banke.
– Ob tem kaže še omeniti, da je bilo ob »lastninjenju družbenega premoženja« odneseno v tujino od 30 do 80 milijard evrov.
– K vsemu temu je treba še prišteti, da je vse od osamosvojitve razpadal javni zdravstveni sistem, ki je zdaj v kolapsu.
– Več kot jasno je tudi, da so se v času krize in po njej debelile denarnice le najvišje plačanim državljanom, medtem ko so za vse druge ostale nespremenjene.
– Upravljanje države na vseh ravneh je brez vsakršnega dvoma v krizi. Osnovni vzrok za to je, da je »strankokracija« popolnoma preplavila demokracijo.
Vsemu temu ni videti dobrega konca.
V takih razmerah RS tudi v EU ne more biti nič drugega kot izvajalec ukrepov in politik evropske birokracije in smo popolnoma brez ugleda na repu držav EU.
Izhod iz takega položaja Slovenije je, da se koncept, celo kar ideologija, ekonomistifikacije celotne družbe, ki je osrednje načelo neoliberalizma, zamenja za gradnjo dosledne demokracije z zdravo družbo in dobro državo, ki bo zastopala koristi prav vseh državljanov. Pojmovanje državljana kot homo economicus mora zamenjati državljan kot homo politicus, kar sproža kolektivni diskurz, v katerem je mehanizem trga in dobička le funkcija ekonomskih, socialnih in ekoloških politik in ciljev družbe. Skrbi za javne storitve in solidarnost tako postanejo družbenopolitični cilj najvišjega ranga. Odločno se mora taka nova ideologija znebiti privatiziranosti racionalnosti, ki na noben način ne more spodbuditi gradnje zdrave države in dobre družbe. Rast BDP je tako le sredstvo celovite družbene politike, katere nosilec je demokratična država.
Seveda tako zamenjavo ideologije oz. osrednjega družbenoekonomskega koncepta ni mogoče uresničiti na revolucionaren način. Gre nedvomno za dolgoročne spremembe, ki pa jih ni mogoče uresničiti, če se ne zavedamo, ali pa tudi, da ne razumemo, kje je jedro problema. Take spremembe ideologije so nujne na vseh nivojih in področjih družbenopolitične organiziranosti družbe in seveda države. Zahtevajo zelo konkretna dejanja.
Na primer zakonsko določena rešitev, po kateri se gradnja in tudi kasneje upravljanje drugega tira Divača–Koper, je klasična organizacijska oblika neoliberalnega tipa. Namesto da bi razvijali dobro državo in odgovorno politiko, so poiskali obvod (bypass), ki je zasnovan na privatnem kapitalu.
Treba bo nujno začeti kar pri zamenjavi »strankokracije« s pomočjo ustrezne spremembe volilne zakonodaje.
Namesto pojmovanja, da je država slab gospodar, jo je treba postaviti na novo, saj brez nje ne bo niti ekonomskega, še manj pa političnega preboja, kar je v sedanjem trenutku najusodnejši politični cilj Slovenije.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana