Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration) iz leta 2018 je za namene izražanja politične volje (pa tudi kot dokaz izražanja pravne zavesti) v mednarodni skupnosti in Organizaciji združenih narodov (OZN) treba brati skupaj z leta 2016 v generalni skupščini OZN sprejeto newyorško deklaracijo o beguncih in migrantih (The New York Declaration for Refugees and Migrants).
Če ju beremo skupaj, je tako neposredno mednarodnopolitično kot posredno mednarodnopravno dovolj jasno razlikovanje med begunci in migranti. Problem sploh ni v dokumentih. Zato na vprašanje, kje v globalnem dogovoru velja kaj in kako popraviti, ne bomo dobili (prepričljivega) odgovora.
Tudi tako imenovani problem neustreznega razlikovanja beguncev in migrantov je zato izrazito notranjepolitičen. Je zadnji v nizu odzivov in obtožb v medijih in na družbenih omrežjih, kaj bi pomenil naš pristanek na globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije 11. in 12. decembra v Marakešu. Obtožb denimo o nacionalni izdaji na osnovi zavajajočega tolmačenja globalnega dogovora (mag. Branko Grims), o uničevanju zahodne ali evropske civilizacije (Ivan Janez Janša), o odpovedovanju nacionalni suverenosti in uvozu migrantov (mag. Zmago Jelinčič Plemeniti) ali o nerazumevanju človekovih pravic, kot jih določata naša ustava in evropska konvencija o človekovih pravicah (prof. dr. Boštjan M. Zupančič).
Zato je Havlov citat danes še kako aktualen pri našem razumevanju, upoštevanju in spoštovanju celotne Ustave Republike Slovenije in pomena človekovih pravic v njej. V notranji in zunanji politiki. Problem je pravzaprav v nas. In v Evropski uniji (EU).
Prav na zahtevo EU globalni dogovor namreč ne ustvarja nobenih pravnih obveznosti – ne na ravni mednarodnega ne na ravni nacionalnega prava ali prava EU. Je pa z njimi skladen.
Gre za politično zavezo ali deklaracijo, ki je utemeljena na obstoječem mednarodnem pravu, na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti in sodelovanja, nediskriminacije ter spoštovanja človekovih pravic. Na pogajalsko zahtevo EU jasno razlikuje med begunci in migranti, saj želi preprečevati nekontrolirane in neurejene migracije. Tudi poudarek na dolžnosti države izvora, da znova sprejme svojega državljana, je bila zahteva EU, ki mednarodnopravno ni tako enoznačna. Govori tako o človekovih pravicah migrantov, ki jih imamo že kot ljudje (za njih ne uvaja nobene nove), kot o njihovi dolžnosti spoštovati pravni red, običaje, tradicijo in kulturo države, kjer so. V okvir nujnega mednarodnega sodelovanja pa so vključene tako države in družbe izvora, tranzitne države in družbe ter (ciljne) države in družbe sprejemnice.
A v času, ko še vedno predsedujemo svetu za človekove pravice OZN, glede na aktualne politične in družbene odzive, pa vsaj od soočanja z množičnim prehajanjem migrantov in beguncev konec leta 2015, ne bi zmogli več oblikovati političnega (in žal tudi družbenega) soglasja za vsebinsko enako temeljno družbeno pogodbo, ki utemeljuje našo državo – Ustavo Republike Slovenije. Podobno tudi vse države članice ne bi več sprejele Evropske unije, ki »temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.«
Ker pa za nas še veljata obe, naša ustava in pogodba o Evropski uniji, je tudi opredelitev do globalnega dogovora o varnih, nadzorovanih in urejenih migracijah tako pomembna. Govori namreč o nas samih.
Milan Brglez, strokovnjak za mednarodno pravo, poslanec državnega zbora
