Festival nosi njegovo ime, njegova opera Atlantski cesar ali neposlušnost Smrti pa je bila pred leti uprizorjena v SNG Opera in balet Ljubljana.
Avstrijski judovski skladatelj Viktor Ullmann je bil 24. oktobra 1917 v prvi svetovni vojni kot topniški opazovalec v avstro-ogrski vojski priča napada s strupenim plinom na soški fronti pri Bovcu v 12. soški bitki, 18. oktobra 1944 v drugi svetovni vojni pa je postal žrtev strupenega plina v nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Razstavni projekt Goriškega muzeja na Gradu Kromberk pripoveduje o tem, kako je Viktor Ullmann v svoji operi in spominski krajini prikazal obe svetovni vojni 20. stoletja, katerih priča in žrtev je bil.
Ullmann je v letih 1943 in 1944 v getu in koncentracijskem taborišču Terezin napisal opero Atlantski cesar ali neposlušnost Smrti. Snov za opero, ki jo je Ullmann napisal malo pred tem, ko so ga nacisti v Auschwitzu usmrtili s plinom, je vzel iz svoje osebne izkušnje prve svetovne vojne na soški fronti, kjer je tako kot tisoče drugih navadnih vojakov kmalu po prihodu na fronto spoznal nesmiselnost moderne mehanizirane totalne vojne. In postal njen oporečnik. Opera, ki je nastala v okoliščinah koncentracijskega taborišča, je tako odraz njegove izkušnje prve svetovne vojne in ni samo kritika Hitlerja ter nemškega rajha, ampak ima širše protivojno sporočilo.
Francoski zgodovinar Marc Bloch se je v prvi polovici 20. stoletja vprašal, kakšen naj bo pristop zgodovinarjev k preteklosti: soditi ali razumeti, to je bila njegova dilema. Bloch se je postavil na stran razumevanja. To je napisal v svojem besedilu o zgodovinarjevem poklicu, ki je ostalo nedokončano, saj ga je (kot Juda in člana odporniškega gibanja) prijela vichyjska policija, ga predala gestapu, kasneje pa so ga Nemci usmrtili. V svojem besedilu je zapisal: »Obstajata dve vrsti nepristranskosti: nepristranskost znanstvenika in nepristranskost sodnika… Ne glede na skrivne želje svojega srca dober sodnik zaslišuje priče le v skrbi, da bi spoznal dogodke, kakršni so bili. Taka je dolžnost pri obeh in o tem ni mogoča nikakršna razprava. Pride pa trenutek, ko gresta poti vsaksebi. Znanstvenik opazuje in pojasnjuje, in s tem je njegova naloga končana. Sodnik mora še razglasiti sodbo.«
Nagnjenje zgodovinarjev k sodbam na škodo razumevanja seveda ni nov pojav, se pa je z erupcijo »potlačenih« spominov ob tektonskih političnih prelomih po letu 1989 skokovito povečalo, kar se v različnih družbenih kontekstih najbolj kaže kot manipuliranje s številom pobitih na tej ali oni strani, ki ga je Badiou označil za »sodobno moralno inflacijo«. Badiou, ki poskuša kratko 20. stoletje misliti skozi njegov ceh (filozofija), je zapisal: »Uporabljamo metodo, ki je kar najbolj notranja. Ne gre za to, da bi stoletje presojali kot neko objektivno danost, pač pa za to, da se vprašamo, kako je bilo subjektivirano, da ga razumemo iz njegovega imanentnega poziva.«
Pričevalce preteklosti torej »potrebujemo« zato, da bi preteklost razumeli, in ne zato, da bi z njimi upravičevali naše interese in današnje delitve. Zgodovinarji (in preostali »uporabniki« preteklosti) bi torej morali biti zainteresirani za pričevalce preteklosti, ker so obdobje ali dogodke doživeli, ker jih skozi njihovo izkušnjo tudi interpretiramo in ker nam na ta način lahko posredujejo svojo izkušnjo. Viktor Ullmann je v koncentracijskem taborišču Terezin, še preden so ga poslali v Auschwitz, v kratkem zapisku Goethe in geto leta 1944 podal svoje videnje njegove lastne pozicije v času in prostoru, ki mu ne prvi ne drugi nista bila naklonjena: »Terezin je bil in je zame šola forme. Pred Terezinom nisem čutil teže in bremena materialnega življenja, zaradi udobja, te magije civilizacije… Rad bi poudaril, da je bila glasba, ki sem jo napisal v Terezinu, spodbujena z izkušnjo Terezina, ni pa se ta izkušnja vame naselila, tukaj nismo samo (ob)sedeli in se pritoževali nad rekami Babilona, naša volja do kulture je bila poistovetena z voljo po življenju…«
Ullmann je skozi svoj kulturni habitus, skozi Goetheja in Schillerja želel sporočiti, da je naš cilj in dolžnost, tudi v nepredstavljivih materialnih razmerah taborišča, v umetnosti slaviti Lepoto, v vsakdanjem življenju pa težiti k Dobremu. Tako smo si v Goriškem muzeju zamislili razstavni projekt o Viktorju Ullmannu ob koncu zaznamovanja stoletnice začetka in konca prve svetovne vojne. V teh štirih letih je bilo v Sloveniji, v Evropi in drugod veliko dogodkov, komemoracij, publikacij posvečenih tej prvi veliki moriji na začetku 20. stoletja. Prava inflacija spominjanja, ki pa ji je vse prepogosto umanjkalo tisto, o čemer je pisal Marc Bloch: želja po razumevanju.
Tako v prvi kot v drugi svetovni vojni se je sovraštvo proti Drugemu začelo tudi na časopisnih straneh in se zaključilo z milijoni mrtvih po vsej Evropi in širše. »Nas je to izučilo?« je vprašanje, ki ga želimo postaviti avtorji razstave zvedavima obiskovalki in obiskovalcu.
Dr. MARKO KLAVORA
