Gre za enega od primerov, ki je na sodišču zato, ker je švicarska centralna banka v začetku leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto pri 1,20 franka za en evro, kar je močno prizadelo posojilojemalce v švicarskih frankih. Ker sistemske ureditve problematike, za katero si prizadeva Združenje Frank, ni, posamezne primere tožb bank rešujejo sodišča.
Gre za primer, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je pogodba nična. Po navedbah spletnega Dela gre za primer posojilojemalca proti Sparkasse.
Kot je za Delo povedal odvetnik posojilojemalca Robert Preininger, je takšno odločitev pričakoval, saj višje sodišče ni upoštevalo kriterijev, ki jih je postavilo vrhovno sodišče letos maja, ko je prvič razveljavilo ničnost pogodbe. Izrazil je še pričakovanje, da bo višje sodišče ugodilo njegovi pritožbi, vendar sodbe ne bo spremenilo, ampak jo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Kot so glede tega primera navedli v ZBS, kjer se vseskozi zavzemajo za individualno reševanje teh sporov, je vrhovno sodišče v sodbi izpostavilo, da posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe ali pogodbenega določila, če to določilo ni nepošteno, ampak zgolj nejasno. Jasni in razumljivi pogodbeni pogoji po mnenju sodišča ne morejo biti predmet ocene (ne)poštenosti.
Pri presoji kreditnih pogodb v švicarskih frankih morajo sodišča upoštevati, da slovenska potrošniška zakonodaja pojasnilne dolžnosti ni podrobneje urejala in ni predpisovala specifičnih zahtev oz. načina pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Zahtev oz. načina prav tako ne ureja Sodišče EU v zadevi Andriciuc oz. primeru romunskih posojilojemalcev ter ni urejala Banka Slovenije v svojih dopisih.
