Sašo Menoni je bil nadobuden igralec nogometa. Otroške in prve najstniške dni je preživljal na igrišču na Ptuju in si obetal, da bo čez nekaj let igral vsaj v prvi slovenski nogometni ligi, če ne celo v tujini. Potem mu je načrte prekrižala bolezen. Odkrili so mu raka na medenici.
»Pri 14 letih, ko sem zbolel, nisem imel pojma, za kakšno bolezen gre. Da nekaj ni v redu, sem začutil, ker mi je nekaj pritiskalo na medenico in hrbtenico, zato nisem mogel ne sedeti ne hoditi. Sprva sem mislil, da imam ukleščen živec. Po dveh mesecih zdravljenja pa sem šel na magnetno resonanco in po tem so hitro ugotovili, za kaj gre. Rakava tvorba je bila velika že deset centimetrov,« pripoveduje Sašo Menoni.
Razblinjene sanje, a začetek nove poti
Sanje o karieri nogometnega profesionalca so bile tako končane, a se je začela neka druga pot. Prvi koraki na njej so bili težki. Spominja se, da so mu družinski člani in prijatelji od vsega začetka stali ob strani. »Imel sem okoli 15 kemoterapij. Trajale so leto dni in vse skupaj me je precej uničilo, počutil sem se, kot bi bil skurjen,« je dejal. Nato se je začelo počasno okrevanje. Sprva ni imel veliko moči, na ukvarjanje s športom ni mogel upati. Potem se je zdravje izboljševalo in po letu dni se je počasi že vračal k svoji veliki ljubezni – nogometu. »Takrat sem malo že lahko igral, a ne tako kot prej. Bolezen ni izginila kar naenkrat, ampak sem jo premagoval postopoma.«
Pozneje se je lahko s športom ukvarjal vse več in še vedno se, moči, kakršno je imel pred boleznijo, pa ni več čutil, čeprav pravi, da je tudi zdaj v dobri kondiciji. »Na tisto raven pripravljenosti nisem mogel več priti. Prej se nisem ukvarjal le z nogometom, ampak tudi s fitnesom in drugimi športi, zato sem bil v zelo dobri kondiciji. Nogomet sem treniral od sedmega leta naprej in bil štirikrat na teden na treningu. Po bolezni se je vse to spremenilo.«
Toda to še ne pomeni, da je sedel križemrok in kar koli obžaloval. Nasprotno. Najprej je končal srednjo šolo, ravno v teh dneh končuje šolanje na višji strokovni šoli na Ptuju, na smeri ekonomist. Ves čas se ukvarja tudi s športom, čeprav ne na vrhunski ravni. »Ogromno načrtov se mi je porušilo. Pri 14 letih sem bil ravno pred tem, da se vpišem na športno gimnazijo, a to po bolezni ni bilo mogoče, zato sem izbral srednjo ekonomsko šolo.« Čeprav je šlo njegovo življenje v drugo smer, kot si je predstavljal, pravi, da se mu s tem ni bilo težko sprijazniti. Bolj kot sam so bili v skrbeh ljudje okoli njega. »Da sem bolan, se je videlo navzven, kajti izgubil sem lase, shujšal za 20 kilogramov. Za okolico je bilo to skrb vzbujajoče, jaz pa sem vedel, da se bom vrnil v običajno življenje.« In res se je. Ekonomsko srednjo šolo je končal brez večjih težav, vpisal se je na fakulteto, nato začel hoditi v službo, delal je v proizvodnji in v eni od večjih trgovinskih verig.
S kolesom do Pirana
Danes je star 27 let. Česa si želi trinajst let po tem? »Rad bi poskusil srečo v tujini,« pravi. Ne kot profesionalni nogometaš, kakor si je predstavlja, ampak bo zadovoljen že z običajnim delom. Želi si imeti umirjeno življenje in se še naprej ukvarjati s športom – z igranjem tenisa, kolesarjenjem, tekom, odbojko, hokejem na ledu. Ob tem želi javnost opozarjati, kako pomembno je, da ljudje hodijo na preglede. Prej zdravniki odkrijejo rakavo obolenje, več možnosti je, da bolezen pozdravijo. »Rak ni tako nevsakdanja stvar, kot se morda zdi. Zdi se mi, da ga je vedno več, a ga je velikokrat mogoče pozdraviti. Ljudem bi rad povedal, da ni tako šokantno, če zboliš za rakom, kot se morda zdi. Če ga hitro odkrijejo, se da marsikaj rešiti.«
K ozaveščanju skuša pripomoči tudi z aktivnostjo v društvu Onkoman – Slovenskem onkološkem društvu za moške, ki se med drugim zavzema za ozaveščanje o preventivi in ponuja tudi samopomoč ter prispeva k rehabilitaciji bolnikov. Sašo Menoni je v društvu našel družbo drugih ljudi s podobno izkušnjo. »Med druženjem s člani društva dobim občutek pripadnosti. Med nami vlada pozitivna energija. Za mojo osebno srečo je društvo pomembno,« pravi in dodaja, da se ne pogovarjajo le o bolezni, ampak bolj o drugih stvareh. Na primer o športu, nogometnih tekmah, ki jih Sašo Menoni zelo rad spremlja – pesti stiska za ptujsko Dravo v drugi slovenski ligi, sicer pa za Barcelono. Tudi šport jih druži, kajti poleti se je 14 članov društva s kolesi odpravilo iz Ljubljane v Piran. »Bilo je odlično. Čutim veliko moči in z veseljem bi še enkrat prekolesaril to razdaljo,« sklene Menoni svojo zgodbo, s katero želi govoriti o temi, za katero pravi, da je še vedno tabuizirana.
