Gotovo soglašate s tem, da se nihče ne more sam spopadati s posledicami podnebnih sprememb, vojnih opustošenj in tudi s problemi migracij ne. Samo vsi narodi skupaj lahko iščemo ustrezne rešitve. (Pri tem naj bi nas vodila solidarnost do ogroženih in šibkih. Poudarjam »naj bi«, ker v resnici marsikoga vodi lastni egoizem in odklanja sodelovanje. V mislih imam določene politične voditelje, stranke, elite, naše in tuje.) Zato marakeško deklaracijo doživljam kot pozitiven poskus, čeprav gre »samo« za dvoletni akcijski načrt (2018–2020), za smernice, ki pravno niso zavezujoče. (Ta sporazum med afriškimi in evropskimi politiki je že peti po vrsti. Vsako drugo leto se srečajo v enem od afriških mest, kjer se dogovorijo o medsebojnem sodelovanju na gospodarskem področju, o reševanju problematike migracij…) Zakaj se imenuje marakeška deklaracija? Ker so njeno besedilo letošnjega maja oblikovali v maroškem Marakešu, Slovenija (predsednik vlade Cerar) jo je podprla, decembra pa bodo države k njej slovesno pristopile, ampak… Ampak brez ZDA, Avstralije, Janševe prijateljice Madžarske, Avstrije, nekaterih, ki trenutno o tem še razmišljajo… Morda tudi brez naše Slovenije?
Združeni narodi želijo s to deklaracijo omejiti nezakonite prehode meja, se bojevati proti tihotapljenju migrantov in trgovini z ljudmi. V njej so potegnili jasno ločnico med migranti in begunci. Nasprotno pa SDS z Grimsom in drugimi desnimi »domoljubi« širi pravljice, da dokument »izenačuje vse migrante med seboj, legalizira ilegalne migracije in s tem počasi odpravlja meje držav.«
Deklaracija tudi predpisuje načela obravnave prosilcev za azil, predlaga ukrepe za zaščito najranljivejših, žensk in otrok. Naša desnica in njena brezpogojna zaveznica Cerkev se ognjevito zavzemata za »še nerojene otroke«. Z molitvijo pred porodnišnico nekrščansko pritiskajo na nesrečne ženske. Zdi pa se, da jim ni posebno mar, če »že rojeni otroci« umirajo na vojnih območjih, če se utapljajo v morjih, ležijo v mrazu in blatu ob rezilni žici, jih ločijo od staršev, jih preganjajo iz ene države v drugo… »Naj (kljub ogroženosti) ostanejo doma. Evropa jim bo že tja pošiljala pomoč.«
Dokument predlaga, da bi namenili večjo pozornost boju proti diskriminaciji in ksenofobiji. Tudi migranti in begunci so ljudje. To pomeni, da bi Janševi mediji in njihovi komentatorji na družbenih omrežjih ostali brez »priljubljenih lažnih novic«. Kaj pa pravita SDS in gospod poslanec Grims? »Uvaja se cenzura.« Zato se na vse pretege trudijo, da bi se vlada pridružila njihovim vzornikom in ne bi pristopila k pogodbi. »Sklicujejo« nujne seje odborov, zahtevajo izredno sejo državnega zbora DZ na to temo, podpisujejo peticijo…
Predsednik vlade Šarec in zunanji minister Cerar za pristop k pogodbi ne vidita posebnega problema, zato ga je vlada brez pridržkov podprla. (Presenetljivo, oglasil se je tudi predsednik Pahor.) Poslanci pa bodo na sejah zaradi SDS (kot prejšnja leta) izgubljali dragoceni čas. Upam, da bodo z argumenti izničili vse njihove laži in zavajanja.
Lepo bi bilo, da bi Slovenijo 10. decembra v Maroku zastopal Šarec. Želim si tudi, da bi nehali govoriti o tem, da nas dokument sploh ne zavezuje. (Dvojna morala? Se koga ali česa bojimo?) Zakaj ga potem podpiramo? Ali ne zato, ker prinaša bolj humane predloge?
Polona Jamnik, Bled
