Prvi dan konference o Libiji v italijanskem Palermu je bilo glavno vprašanje, ali se je bo udeležil maršal Kalifa Haftar. Še ob sedmih zvečer to ni bilo jasno. Potem pa je vendarle prišla novica iz Libije: »Je na poti na letališče.« In: »Že leti proti Palermu.« Ob prihodu se je 75-letni gospodar vzhodnega dela Libije pred fotografi in kamerami dolgo časa kazal skupaj z italijanskim premierjem Giuseppejem Contejem, ki ga je moral še prepričevati, naj sodeluje na konferenci. Malo kasneje, ko ga ni bilo več na spregled, je general sporočil, da ga na večerjo, ki jo je v čast vseh 38 delegacij priredil Conte, ne bo. Višek večera je bilo sporočilo tiskovnega predstavnika Haftarjeve vojske, da maršal »v Palermo ni prišel z namenom, da bi sodeloval na konferenci«, ampak da bi »se srečal z voditelji sosednjih držav«. Tako je konferenco drugi dan bojkotiral, ker naj bi nasprotoval udeležbi islamistov. Srečal se je s predstavniki več tujih delegacij, ne pa s Turki, ki so zato protestno zapustili konferenco.
Časovnica OZN naj bi veljala
Haftar je hotel gostiteljem pokvariti konferenco v Palermu predvsem zato, ker Italija (tako kot Združeni narodi) podpira njegovega tekmeca Fajeza Al Saraja, predsednika zakonite vlade, ki pa ima oblast samo v Tripoliju, pa še tam je odvisen od podpore zavezniških milic. Predvsem pa se je Haftar pred samimi Libijci hotel pokazati kot državnik, ki ima svoje dostojanstvo in ponos in ki hoče, da Libija spet postane suverena država.
Konferenca v Palermu tako ni prinesla napredka pri skoraj nobenem vprašanju in je še okrepila vtis o libijskem kaosu, kjer dogovor različnih skupin in milic, ki si delijo ozemlje nekdanje Gadafijeve države, ni mogoč. Kljub temu so se dogovorili, da bodo volitve spomladi prihodnje leto, Haftar pa se je pogovarjal tudi z Al Sarajem in naj bi pristal na časovnico Združenih narodov za Libijo, ki predvideva narodno konferenco v začetku prihodnjega leta.
Francosko-italijansko rivalstvo
Za Italijo je stabilna Libija pomembna, ker z njenega zahodnega dela poteka plinovod do Sicilije. Manj dobrodošli kot zemeljski plin pa so iz zahodne Libije migranti, ki jih je bilo od leta 2014 več kot 600.000. Zaradi dogovorov prejšnje italijanske vlade z milicami, ki so za denar pripravljene preprečevati migrantom plovbo čez Sredozemsko morje, jih je bilo letos do oktobra samo še 22.000.
Na vzhodu Libije pa Haftarja, zlasti njegov boj proti radikalnim islamistom, podpira Francija, ki v sosednjih državah s svojimi več tisoč vojaki in specialci lovi islamske teroriste. Maja letos je v Parizu potekala konferenca o Libiji, na kateri so Francozi hoteli, da do volitev pride že decembra. Takšnemu hitenju, ki bi koristilo Haftarju, je nasprotoval posebni odposlanec ZN za Libijo Ghassan Salamé, sicer Libanonec. Konferenca v Palermu je tako italijanski odgovor na konferenco v Parizu.
Še vedno je italijanski naftni gigant Eni največji proizvajalec libijske nafte. Vendar bi ga lahko z zadnjimi pogodbami v naslednjih letih prehitel francoski Total. Tudi zato Francija podpira Haftarja, ki ima podporo še v Egiptu in Rusiji. Lahko pa bi tudi rekli, da boj za prevlado v Evropi med francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom in dejanskim voditeljem italijanske vlade Matteom Salvinijem, sicer notranjim ministrom, poteka tudi v Libiji.
