Slikar, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja sprožal največ debat na londonski umetniški sceni, ni bil abstraktni ekspresionist Jackson Pollock, temveč ustvarjalec, znan kot Congo, čigar ustvarjalni postopki (nekateri bi morda rekli, da tudi izdelki), kot na primer spontano delo z barvami, so bili precej podobni tistim, ki jih je uporabljal sloviti ameriški umetnik. Obstajala pa je tudi razlika: Congo je bil šimpanz.
Ko slikajo opice
Veselje do likovne umetnosti so pri tem varovancu londonskega živalskega vrta odkrili, ko je bil star dve leti. Congo je ustvaril okoli 400 del, v njih pa izkazoval občutek za barvno ravnotežje, kompozicijo in simetrijo. Postal je senzacija, nastopal na televiziji, Inštitut za sodobno umetnost pa je leta 1957 pripravil obsežno razstavo njegovih slik, ki je sprožila kup razprav o tem, ali so lahko razumljene kot umetnost – in kaj umetnost sploh je. Med občudovalci Congovega dela sta bila tudi Pablo Picasso, ki naj bi si eno njegovih slik obesil kar v atelje, in Salvador Dalí, ki je pripomnil: »Roka šimpanza je skoraj človeška; roka Jacksona Pollocka pa je povsem živalska!«
Na mednarodno likovno razstavo v Göteborgu leta 1964 je novinar Ake Axelsson podtaknil slike, katerih avtor naj bi bil neznani francoski umetnik Pierre Brassau; v resnici je platna poslikal šimpanz Peter. Odziv na dela mladega avantgardista je bil izvrsten; z izjemo enega samega kritika, ki je menil, »da lahko kaj takega naslika le opica«, so slike hvalili vsi. »Brassau slika z izrazitimi potezami in vidno odločnostjo,« je zapisal kritik Rolf Anderberg, ki se ni dal motiti niti, ko je resnica prišla na dan. »Morda je šimpanz, toda vseeno so to najboljše slike na razstavi.«
Pred dobrim desetletjem so debate o naravi umetnosti spet sprožili šimpanzi iz nekega ameriškega zavetišča, ki so se terapevtsko lotili slikanja. Morebiti tudi zato, ker se je iz izdelkov dalo razbrati estetske preference posameznih šimpanzov. »Nekateri pravijo, da te slike niso umetnost – toda kaj je tisto, kar naredi za umetnino pisoar ali konzervo Campbellove juhe?« je razmišljal Sean Yunker, ki je takrat pripravil razstavo nastalih del.
Kaj določa umetnino?
Njegovo vprašanje je bilo morda odveč; vse od historičnih avantgard ter konceptualne umetnosti je nekako sprejeto, da ima umetnina poleg čutne razsežnosti tudi določeno sporočilno, pomensko plat, ki je pogosto pomembnejša od ustrezanja merilom »lepega« ali »pravilnega«. Umetnost je v tem smislu bolj prisotna v umetniški gesti in premišljenem kreativnem dejanju, ne pa nujno v podobi »izdelka« kot taki; umetnost je lahko preprosto to, kar umetnik razglasi za umetnost, oziroma nekaj, kar kot umetnino prepoznava »svet umetnosti«, torej skupnost umetnostnih poznavalcev (umetnikov, kustosov, kritikov, zbirateljev), kot je to v 60. letih ugotovil ameriški filozof Arthur Danto. Institucionalna teorija umetnosti zato na vprašanje, kaj je umetnost, odgovarja povsem preprosto: »To, kar je razstavljeno v galeriji.«
Kljub temu je vprašanje spet oživelo z vzponom umetne inteligence. Tako je marca 2016 precej pozornosti zbudila novica, da se je v ožjem izboru za japonsko literarno nagrado, namenjeno najboljšemu romanu leta, znašlo besedilo, ki ga je napisal (oziroma pomagal napisati) računalniški program. Delo z malce zafrkljivim naslovom Dan, ko bo računalnik napisal roman sicer nagrade ni osvojilo, se je pa nato izkazalo, da ni bilo edino te vrste; med skoraj 1500 romani, ki so prispeli na anonimni natečaj, je bilo kar enajst takšnih, ki so nastali s pomočjo algoritmov.
Dva izmed teh, tudi prej omenjenega, so poslali raziskovalci z univerze v Hakodateju; ti so v program najprej vnesli obsežen nabor besed in stavkov, določili parametre za oblikovanje besedila, nato pa pustili programu, da je sam »napisal« roman. »Besedilo je bilo zelo dobro strukturirano, imelo pa je nekaj hib, na primer pomanjkljiv opis in razvoj likov,« je dosežek komentiral eden od članov žirije, japonski pisatelj Satoši Hase. In četudi so mnogi opozarjali, da je program v nekem smislu zgolj »uredil« podatke, ki so jih vanj vnesli njegovi skrbniki, je bilo jasno, da je trenutek, ko bodo programi tovrstne vsebine sposobni pridobiti sami, razmeroma blizu.
Osamosvojeni stroji
Le nekaj mesecev zatem je zakrožil film Sunspring, za katerega je scenarij v celoti napisala umetna inteligenca, poimenovana Benjamin, ki si je pri tem pomagala s scenariji filmov iz 80. in 90. let. Benjamin je za film zložil tudi skladbo, ki je nastala na podlagi njegove analize 30.000 obstoječih pop pesmi. Pojavilo se je še več umetnostnih del, katerih »avtorji« so bili razni programi; vsaj za nekatera – podobno kot pri slikah šimpanzov – ni mogoče ugotoviti, da jih ni naredil človek.
Vprašanj umetnosti umetne inteligence se je v teh dneh dotaknilo tudi društvo za interdisciplinarno umetnost Cirkulacija 2, kjer so temi posvetili simpozij in pripravili razstavo del robotov-risarjev. Slednje bi sicer težko označili kot umetno inteligenco, saj gre za naprave, ki se tako ali drugače odzivajo na okolje in na podlagi določenih pravil (deloma tudi programirano naključno) rišejo različne podobe. Vseeno ti stroji ob izvajanju algoritmov v veliki meri »živijo« lastno življenje; četudi so njihove stvaritve odvisne od vhodnih podatkov, postaja meja, ki jih loči do »umetnosti«, podobno kot pri programih tanka. »Rezultat kombiniranja besed je v kontekstu poezije na primer razumljen drugače kot v vsakdanjem življenju; stvari dobijo v estetskem okviru drug pomen, drugačno zanimivost kot sicer,« spomni intermedijski umetnik Borut Savski.
Nemara bi se lahko tu vrnili k razumevanju umetnosti kot zavestnega dejanja, kakršnega bi strojem le težko pripisali. Kaj pa opicam? O tem, kaj je zavest, še nimamo jasnega odgovora, je opozoril Damjan Bojadžiev z Inštituta Jožefa Stefana. »Pogosto slišim vprašanje, ali ima umetna inteligenca lahko zavest; toda morda se je treba vprašati, ali je inteligenca brez zavesti sploh mogoča.« Ali pač umetnost.
