Zaradi strokovno neodgovorne ter nesmiselne rešitve, previsokih nepotrebnih stroškov in hudega ekološkega ogrožanja ljubljanske pitne vode (zaradi potresne ogroženosti kanala, količinske izdatnosti zajetja, zdravstvenega ogrožanja izredno visokega števila uporabnikov, zahtevnih geološko/hidravličnih okoliščin itd.) med prečkanjem obširne zaščitne cone ljubljanske pitne vode je že pred več desetletji takratna slovenska stroka enoglasno odklonila načrtovanje ter gradnjo C0-kanala.
Prečkanje zaščitnih con za pridobivanje pitne vode s kanalizacijskimi napeljavami šteje za izredno strokovno zahtevno in ekološko nevarno projektantsko nalogo. Če je le mogoče, se zato skušamo takim območjem izogniti z ustrezno spremenjeno traso v čim večji razdalji.
Ponovni pobudnik kanala C0 skuša pomiriti kritike z zavajajočo obljubo, da naj bi se med gradnjo izvajale kar štiri vrste nadzora. Ker je naloga gradbenega nadzora izključno nadzor gradnje v skladu s predpisi in gradnjo objektov brez odstopanj od izvedbenih načrtov, so torej ključnega pomena strokovno znanje, praktične izkušnje in reference (očitno skrivnostnega, neimenovanega) projektanta, ki je izdelal PGD/PZI in pridobil gradbeno dovoljenje.
Nemške smernice DWA-A 142 (01/16) natančno predpisujejo ustrezne načine in strokovno izvedbo takih prečkanj (vendar pa zgolj na območjih brez potresne ogroženosti). Slovenski projektanti se v svojih projektnih dokumentacijah sicer pogosto sklicujejo na norme EU in smernice DWA (prej ATV), čeprav praviloma zelo radi »spregledajo« v njih navedene »predrage« ali »prezahtevne« obvezne izračunske ter konstrukcijske zahteve (na primer dvobarierna zaščita – s cevjo v cevi – kanala in podobno).
V preteklem političnem režimu je bilo zakonsko predpisano obvezno strokovno zagovarjanje takih kompletno izdelanih projektov pred strokovno državno revizijsko komisijo. Nasprotno pa dandanes strokovna revizija praviloma pomanjkljivo izdelanih projektov sploh ni več potrebna. Zatorej se smejo dandanes pri nas brez strokovne kontrole izživljati tudi (najcenejši) projektanti brez ustreznega strokovnega znanja, izkušenj in referenc.
Nadalje smo svojčas morali projektni dokumentaciji obvezno priložiti tudi izračun skupnih (investicijskih ter obratovalnih) stroškov. Dandanes se praviloma izračunavajo ter priložijo le še investicijski stroški. Investitorja namreč obratovalni stroški ne zanimajo več, saj jih mora kasneje plačevati neposredno uporabnik (brez kohezijske finančne podpore). Torej se uporabijo samo najcenejši izvedbeni materiali, ne glede na njihovo kakovost, vzdržljivost in življenjsko dobo, saj spadajo tudi popravila, vzdrževanje ter sanacije pod obratovalne stroške.
Za gradnjo v zaščitnih conah za pitno vodo je bilo nadalje treba predhodno izdelati ter odobriti ustrezne elaborate za natančno organizacijo in strogo ekološko zaščito gradbišča. Na teh conah se sme na primer uporabljati samo strojna mehanizacija, ki med delovanjem ali ob okvarah ne ogroža okolja.
Prepričan sem, da aktualni PGD/PZI, kakor tudi predvidena organizacija in ekološka zaščita gradbišča ne bi »preživela« svojčas obvezne strokovne revizije. Bojim se, da bomo zatorej bili plat zvona šele po katastrofalni toči.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
