V Palermu pod okriljem Združenih narodov poteka dvodnevna mednarodna konferenca o Libiji, ki je po državljanski vojni razdeljena na dva dela: zahodnega s središčem v Tripolisu in vzhodnega s središčem v Bengaziju. V Palermo je prišel predsednik mednarodno priznane vlade Fajez Al Saraj, ki ima prevlado v zahodni Libiji, ne pa maršal Kalifa Haftar, ki je gospodar vzhodne Libije. ZDA in Rusija so na konferenco poslale drugorazredne diplomate, zato pa Francijo na čelu močne delegacije predstavlja zunanji minister Jean-Yves Le Drian, sicer velik Haftarjev prijatelj. S takšno ekipo so Francozi prišli zato, da bi se izognili obtožb o poskusu miniranja italijanske pobude, je za Le Monde dejal eden od francoskih diplomatov. V resnici pa na reševanje libijskega konflikta že vrsto let slabo vpliva rivalstvo med Francijo in Italijo.
Rim skuša onemogočiti volitve
Za sedanjo italijansko vlado je konferenca pomembna že zato, ker gre za prvo tako pomembno mednarodno srečanje, ki ga organizira. Obenem pa hoče Franciji odvzeti pobudo pri reševanju libijskega konflikta. Rim si predvsem prizadeva onemogočiti libijske parlamentarne in predsedniške volitve 10. decembra, potem ko je bil o tem na predlog francoskega predsednika Emmanuela Macrona maja sklenjen dogovor na pariškem vrhu. Tedaj so v Rimu obtoževali Pariz, da hoče izkoristiti italijansko vladno krizo po marčevskih volitvah za krepitev svojega vpliva v Libiji, saj naj bi na decembrskih volitvah dobro kazalo francoskemu zavezniku Haftarju.
Italija tudi zaradi zgodovinskih vezi zahteva vodilno vlogo pri reševanju vprašanja Libije, ki je bila v letih 1911–1943 italijanska kolonija. V Rimu pa od leta 2011 obtožujejo Pariz, da se grobo vmešava v Libijo in s tem v italijansko interesno sfero. Tedaj je francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ne da bi se zares posvetoval z Italijo, na čelu Natove koalicije odločilno prispeval k zrušitvi Gadafijevega režima, kar je pripeljalo do kaosa in brezvladja, to je do vladavine milic. S tem je bil v zadnjih štirih letih povezan prihod 600.000 migrantov v Italijo, pri tem pa Francija ni bila niti malo pripravljena pomagati. Predvsem pa v Rimu vsako potezo Pariza glede Libije vidijo kot prizadevanje Francozov, da bi si pridobili libijsko nafto in zemeljski plin, ki ju je vrsto desetletij črpal italijanski ENI.
Preobrat po napadih v Parizu
Pred leti sta mednarodno priznano Sarajevo vlado, v kateri imajo vpliv tudi islamisti, podpirala predvsem Turčija in Katar, Haftarja, ki je sprva veljal za velikega sovražnika islamistov, pa Egipt in Združeni arabski emirati. Danes Saraja podpira predvsem Italija, Haftarja pa Francija. V Parizu, kjer zmanjšujejo pomen spora z Rimom, so začeli Haftarja podpirati po pariških terorističnih napadih pred natančno tremi leti. Francoska tajna služba DGSE je bila namreč prepričana, da je mogoče v Libiji razbiti tedaj precej razširjeno mrežo islamističnih teroristov samo s pomočjo Haftarja, ki je kot zagovornik laične države ostro nasprotoval vsem islamistom. A to je pomenilo slabitev Saraja, predsednika vlade narodne enotnosti, ki je nastala po velikih prizadevanjih ZN. Prizadeti so bili tudi interesi Italije, ki je stavila na Saraja. Zaradi velikih investicij v črpanje nafte v zahodni Libiji in sporazumov s tamkajšnjimi milicami glede ustavitve migrantov bi bilo za Italijane težko sprejeti volitve, ki bi spremenile sedanji položaj v zahodni Libiji.
