Ko se tik nad Pišecami, sredi Bizeljskega gričevja, z glavne ceste odcepi makadamska pot proti gozdu, se skozi drevesne krošnje na vzpetini izrišejo podobe veličastne zgradbe, skrite pred očmi opazovalcev iz doline. Pišeški grad, v pisnih virih prvič omenjen leta 1329, je bil vse od leta 1595 pa do konca druge svetovne vojne v lasti rodbine Moškon. Po koncu vojne so ga nacionalizirali, nakar se je začel njegov propad, vse do preloma tisočletja, ko so se lokalni entuziasti zavzeli za veličasten objekt, danes kulturni spomenik državnega pomena.
V obnovo vložili več kot šest milijonov evrov
Mineva dvajset let, odkar so se Peter Skrivalnik, danes predsednik KS Pišece, tedanji direktor Kozjanskega parka Franci Zidar in tedanji pišeški župnik Franc Ornik odločili, da je treba propadanju gradu narediti konec. S podporo Slovensko-bavarskega društva in pristojnega ministrstva so oblikovali projekt mednarodne Akademije za varstvo narave, na podlagi katerega so prišli tudi do evropskih sredstev za obnovo gradu. Po podatkih kulturnega ministrstva je bilo od leta 1996 do konca leta 2017 v obnovo vloženih skoraj 6,3 milijona evrov, od tega 2,5 milijona evropskih sredstev. Večina obnovitvenih del se je izvajala od leta 2005 dalje. Leta 2014 je ministrstvo za obnovljeni del gradu pridobilo uporabno dovoljenje.
Grad je v celoti statično saniran, obnovljeni so streha, stopnišče, dvorane, urejeni so apartmaji s 30 posteljami, sanitarije, po celotnem gradu je urejeno talno gretje, zamenjano je stavbno pohištvo, izvedena določena restavratorska in konservatorska dela, urejena je komunalna infrastruktura do gradu, dostopna pot, parkirišča. Pod gradom se bohoti angleški park s sekvojami, platanami, ginkom in drugimi tujerodnimi drevesnimi vrstami. Po Skrivalnikovih besedah sta obnove potrebna še romanska kapela, ki je najstarejši del gradu, in romanski stolp. V gradu so pred leti prirejali koncerte v sklopu Festivala Brežice, opravili kakšno poroko, zadnja leta pa bolj ali manj sameva. Projekt z akademijo se namreč ni izšel, med drugim tudi zato, ker se, kot pojasnjujejo na kulturnem ministrstvu, s prehodom gradu pod okrilje Kozjanskega parka ni strinjal njegov ustanovitelj, ministrstvo za okolje in prostor.
Za najem ni zanimanja
Kulturno ministrstvo je v zadnjih letih večkrat poskušalo grad oddati v najem, nazadnje lani, ko je zaradi nezanimanja dvakrat ponovilo razpis in najemnino znižalo s prvotnih 3500 evrov na 2550 evrov na mesec. Konec leta se je le našel interesent, a je ocenil, da bo potreben prevelik vložek v dokončanje obnove, zato do podpisa pogodbe ni prišlo. Kot dodajajo na ministrstvu, bodo prihodnje leto razpis ponovili.
S kakšnimi vsebinami naj bi grad oživili, še vedno ni jasno. Kot je ob nedavnem ogledu gradu dejal minister za kulturo Dejan Prešiček, se mora o vsebinah odločiti lokalna skupnost. »Tak objekt namreč najbolje živi, ko okolica živi z njim in ga prepoznava kot dodano vrednost v svojem okolju. Ministrstvo pa je tisto, ki mora kot lastnik zagotoviti sredstva in poskrbeti za obnovo ter objekt pripraviti, da ga lahko odda naprej. Prepričan sem, da ima grad zelo velik potencial, tudi glede na energijo in voljo tukajšnjih ljudi za ohranitev in oživitev gradu.«
Iščejo upravljalca, ki razume pomen kulturne dediščine
Minister se bo najprej posvetoval s strokovnimi službami, kaj vse je treba na gradu še postoriti, nakar je treba zagotoviti denar, po možnosti evropska sredstva, ter se pogovoriti z različnimi akterji. »Vsekakor pa bi moral grad upravljati nekdo, ki ima do njega primeren odnos in ki mu bo dal najboljšo vsebino,« dodaja.
Eden od možnih upravljalcev gradu bi lahko bil Posavski muzej Brežice, ki odlično skrbi za brežiški grad in njegove vsebine. Kot pravi direktorica muzeja Alenka Černelič Krošelj, je muzej pripravljen prevzeti upravljanje gradu, če bi bila možnost. »Uredili bi stalno razstavo o življenju in lastnikih gradu, predvsem pa razvijali programe, ki jih omogočata sožitje naravne in kulturne dediščine ter sama infrastruktura gradu.« Kot pravi, bi se povezali s Kozjanskim parkom, skupaj izvajali različne programe, pri čemer bi glede na možnost nastanitev na samem gradu imeli prednost večdnevni programi, denimo razni tabori, počitniške in medgeneracijske dejavnosti, vživljanje v načine življenja v preteklosti skozi izkustveno bivanje in igranje vlog in podobno. »Nujno je, da je grad odprt za javnost, da je vključen v projekt Gradovi Posavja in da čim prej zaživi,« dodaja Černelič-Krošljeva.
