Kot sem že večkrat napisal v Dnevniku, je za mene osamosvojitev daljša in širša.

Mogoče bi začel s trditvijo, da pred volitvami leta 1990 ni bilo ne duha ne sluha o kakšni manevrski strukturi. Na »vasi« so bili takrat najpomembnejši občinski partijski sekretar, načelnik za ljudsko obrambo in direktor komunale. Če si bil priden in lojalen, si se držal svojega stolčka vrsto let, če pa nisi bil pogolten in si bil naš, pa še več.

S sestopom partije z oblasti, moramo priznati, so bile omogočene prve demokratične volitve. Potekale so v miru in korektno. Vsi trije vaški »mogočneži«, ki sem jih omenil, so naredili vse, da bi levica ostala vodilna edina sila v državi, tudi tako, da so aktivno vodili volilno kampanjo. Vendar se je opozicija združila in sestavila prvo demokratično vlado.. Vsem trem so se v trenutku zamajali stolčki, v katerih so se počutili božansko.

Staknili so glave skupaj, najprej so skurili vso partijsko dokumentacijo, malo koketirali tudi z armado, ker kako se bo to končalo, ni vedel nihče, in si s tem začeli zagotavljati brezmadežno demokratično prihodnost. Po ustaljenih vezi in poznanstev so si z inovatorskimi idejami utirali novo pot v novi družbeni ureditvi. Če so tanki JLA recimo prišli skorajda neovirano na Brnik, so takoj s prstom pokazali na krivdo drugih. Če je kdo kasneje začel brskati po njihovem brezmadežnem drobovju, so ga kaj hitro ustavili, če je bilo treba, tudi s silo.

Toliko v razmislek o procesu osamosvajanja nekaterih pred »vaškimi« volitvami. Tudi sociologi in psihologi, ne samo zgodovinarji, bodo imeli z osamosvojitvijo še veliko dela in marsikaj četudi bodo hoteli razumeti, ne bodo mogli razumeti.

Vid Drašček, Vrhnika