Ampak, ali je temu res tako?

Kot človek in upokojeni socialni delavec z imenovanim stanovskim kolegom ne nameravam polemizirati. Že iz pietete do prizadetih dečkov in njunih starih staršev, ki so nedvomno zelo prizadeti zaradi izgube svoje hčere. Razumem ju in sočustvujem z njima, vendar ali je bilo že do zdaj potreben takšen halo? In ga še dodatno razpihovati?

In to po celih dveh letih, ko se je nedvoumno izkazalo, da se koroška dečka pri rejnikih počutita dobro, bivata v primernih bivalnih razmerah, sta na suhem in toplem ter tudi lačna nista. Ob redni kontroli CSD sta deležna tudi primerne pozornosti, česar njuna babica in dedek doslej nista zanikala in tudi danes ne zanikata ter ju lahko v skladu z zakonom oziroma obojestranskim sporazumom ter protokolu tudi obiskujeta.

Čemu torej centru za socialno delo Velenje in spoštovani profesorici Čačinovič-Vogrinčičevi pripisovati krivdo za nekaj, česar ni storila, in kar postaja že prav vsiljivo, moteče in skrb zbujajoče? Center za socialno delo je po strokovni presoji pač odločil, da je za otroka dolgoročno najboljše, da sta v tem najobčutljivejšem obdobju odraščanja v reji, ne pa pri babici in dedku. Za kar v konkretnem primeru končno prevzema tudi vso odgovornost in posledice te odločitve.

Osebno kot človek in socialni delavec do rejništva seveda nimam pomislekov, ker sem rejništvo doživel in preživel tudi sam in je podobna usoda doletela še tisoče drugih otrok. Nekatere včeraj, nekatere danes, druge pa bo morda doletela jutri. Ali zaradi posledic vojne, ko bodo otroci izgubili enega ali oba starša, ali pa iz drugih razlogov.

Razlogov, da se centri za socialno delo danes odločajo za oddajo otrok v rejništvo na tak ali drugačen način, je namreč veliko. Najmanj toliko, kot je človeških usod, ki pripeljejo nesrečnike, zlasti otroke, do stanja, ko potrebujejo pomoč. Zato je tudi vsaka oddaja v rejništvo specifična in enkratna. Morda celo neponovljiva. Nikakor pa ne pavšalna in tako počez. Še manj pa nikoli in nikdar ne sme biti v korist nekoga tretjega.

Ker je moja rejnica po vojni, ko rejništvo v današnji obliki še ni obstajalo, postala država, moram reči, da je zame dobro poskrbela. Izšolala me je. In – kar ji štejem še v posebno čast: vzgojila me je v poštenega državljana, ki med drugim spoštuje red in zakone in ima spoštljiv in strpen odnos do soljudi. Hvaležen sem ji za to. Kot je svojim rejnikom hvaležen tudi aktualni predsednik vlade Marjan Šarec, ki pa je bil zaradi tega, ker ni odraščal pri starših, ampak pri rejnikih, s strani nekaterih posameznikov deležen ponižujoče stigme. Žal tudi zaradi nekih popravnih izpitov ter igranja »serpentinška«. Zaradi oponašanja znanih osebnosti pa žaljivo zasmehovan in proglašen za klovna. Žalostno.

A ker nekateri dušebrižniki na čelu z Donkom – sicer socialnim delavcem po poklicu – še kar naprej odpirajo bolečo rano koroških dečkov in njunih starih staršev na za njih skrb zbujajoč, po drugi strani pa na skrajno alarmanten način, jim je treba reči, da s takšnim pristopom in zlasti načinom pač ne bodo rešili tega problema. Še najmanj pa kakšnih drugih, morda še težjih. Če danes, po več kot dveh letih, ko sta dečka na varnem in v dobri oskrbi, problem sploh še obstaja. Mislim, da ne.

In se sprašujem: za kaj in za koga po vsej tej žalostni in popolnoma nepotrebni kalvariji sploh še gre? Za koroška dečka? Za njuno babico in dedka? Ali za vse?

Zame in za vse dobro misleče državljane, ki smo spremljali konkretni primer, gre predvsem za koroška dečka. Posledično pa za otroke vsega sveta. Če jih bo morda kdaj doletela takšna ali podobna usoda.

Janez Turk, Ljubljana