Štiriintridesetletna Fikreta Porić, ki je skupaj z leto mlajšim možem Damirjem konec aprila z nasmehom zapustila sodišče, prepričana, da se je njen sodni postopek vendarle končal, je spet sedla na zatožno klop. Tokrat precej bolj resna. Sodnik Srečko Škerbec ji bo namreč sodil znova. Aprila je sicer priznala, da sta z možem tri leta in pol novačila dekleta z Balkana in jih v Ljubljani imela za služabnice, skorajda sužnje. A se že takrat njen zagovornik Žiga Klun s priznanjem ni strinjal, češ da ne razume, kaj to sploh pomeni in kakšne posledice ji lahko prinese. Zaradi tega se je pritožil tudi na višje sodišče in uspel: sojenje je bilo razveljavljeno in odrejeno novo, na katerem se bodo bolj osredotočili na Fikretino prištevnost.
Najprej zanikala, potem priznala
Naj spomnimo, da sta zakonca leta 2013 po spletu začela objavljati oglase za varuško. Čeprav se pri nas lahko na tak način zaposlujejo le pravne osebe, sta ženskam obljubljala od 350 do 500 evrov plače, nastanitev in prehrano. V Ljubljano sta jih zvabila najmanj deset iz Srbije, BiH in Hrvaške, revne, v stiski, doma brez možnosti zaposlitve. Toda tudi v Slovenji niso dobile boljše prihodnosti. Za precej nižje plačilo od obljubljenega ali celo brez njega so delale vse dni v tednu, več kot 15 ur na dan. Ukvarjale so se z otroki, kuhale, prale, pomivale in še vse drugo, kar je prišlo obtoženima na misel. Ena je morala obtoženko celo spolno zadovoljevati, dvema pa je napovedala, da ko bo ona rodila, bosta morali spolno občevati z njenim možem. Spale so na tleh, včasih celo na balkonu. Deležne so bile verbalne in fizične grobosti, niso smele, kamor bi hotele, telefon je bil prepovedan oziroma je Porićeva telefonirala v njihovem imenu. Zato so nekatere pobegnile, dve pa sta se izgovorili na moža, ki naj bi doma hudo zbolel.
Tožilec Jože Levašič je oktobra lani na predobravnavnem naroku romskima zakoncema za primer priznanja krivde Porićevi ponudil devet let zapora, možu pa pet. Krivde nista priznala in sodnik je začel sojenje. Toda konec aprila sta obtoženca presenetila in kazniva dejanja vendarle priznala. Rekla sta, da imata sojenja dovolj in želita zgodbo končati. Levašič je tokrat zanjo predlagal tri leta in deset mesecev, zanj pa tri leta. Sodnik je bil še nekoliko bolj milosten, tako da je ona dobila tri leta in štiri mesece, on pa dve leti in enajst mesecev ter odpravil pripor. Da se s potekom ne strinja, je že takrat nakazal Fikretin zagovornik, češ da se obtožena ne zaveda pomena in posledic priznanja.
Psihične težave
Na sodbo sta sta pritožila Levašič in Klun. Prvi se je zavzel za strožjo kazen, drugi pa ponovil prejšnje navedbe in opozoril na Fiketine psihične težave. Ko je bila namreč še v priporu, so v primer pritegnili psihiatrično izvedenko in jo vprašali, ali je Fikreta zmožna prestajati pripor tako kot vsi ostali, ali naj jo raje premestijo na forenzični oddelek. Izvedenkine ugotovitve so šle v prid klasičnemu priporu, je pa omenila, da ima težave psihične narave, čeprav o prištevnosti ni podvomila. Toda višji sodniki so zagovorniku pritrdili, da je to treba podrobneje raziskati na novem sojenju. Zato so sodbo za moža potrdili, za ženo pa razveljavili.
Sodnik je torej zdaj vse začel od začetka. Porićevo je vprašal, če se bo zagovarjala, pa je odvrnila, da vztraja pri tem, kar je že povedala. Na vprašanja ne sodnika ne tožilca ne zagovornika ni želela odgovarjati. Škerbec je napovedal, da bodo še enkrat izvedli vse dokaze in potem spis z izjavami prič, pogovori, ki so jih policisti skrivoma posneli v stanovanju, in ostalim predali novemu izvedencu psihiatrične in klinične psihološke stroke. Sojenje se bo nadaljevalo konec meseca.
