Najbrž je odveč pripovedovati, da tista prva leta nismo imeli ničesar. Imel sem srečo, da sem pri sedmih letih našel tri zapuščene partizanske bunkerje, v njih pa marsikaj primernega za šolo. Edini na šoli sem imel radirko in barvnik (en del modre in polovica rdeče barve). Mnogo kasneje sem ugotovil, da so jih oficirji najbrž rabili za risanje vojaških kart.

Za šolo sem imel na razpolago dva zvezka. Enega za lepopis, enega za računstvo, na drugi polovici pa za slovenski jezik. Imel sem še čitanko in knjigo za računstvo. Vse skupaj sem nosil v starem, oguljenem nahrbtničku, ki ga je uporabljala še moja mama. Ni bilo ne denarja ne drugih šolskih potrebščin. Za copate še vedeli nismo.

Imel sem srečo, da je oče toliko poznal Ljubljano, da mu je uspelo najti knjigarno, in imel je veliko srečo, če mu je uspelo dobiti kakšen zvezek. Ljubljano je poznal le toliko, da je znal priti do Starega Tišlerja in do Šestice. Tam so imeli že takrat dober golaž in sveže žemlje.

Kljub takšni revščini mi je uspelo (prihajal sem z vaške šole s kombiniranim poukom) opraviti sprejemni izpit za takratno nižjo gimnazijo z odličnim uspehom.

Nočem primerjati takratnih razmer z današnjimi. To tudi ni mogoče. Prav je, da živimo z duhom časa. Pa vendar. Današnji šolarji (da ne govorimo o dijakih) imajo gromozansko drugačne razmere, ki niso z primerljive s tistimi izpred 70 in več let. Nobena primerjava ni mogoča. In bi bila absurdna. Saj bi to pomenilo, da živimo v kameni dobi.

Živimo v dobi računalnikov, pametnih telefonov in druge moderne tehnike. Moja, še ne sedemletna vnukinja obvlada računalnik, internet itd. popolnoma samostojno (že skoraj dve leti). Pa kljub temu vsak dan v šolo tovori torbo, težko skoraj osem in več kilogramov.

Nisem nikakršen nostalgik. Navdušen sem nad »svetlobnim napredkom«, ki ga je dosegla družba in svet v celoti. Ne razumem pa, da smo zavrgli vse, kar se je nekoč pokazalo za odlično. Ni bilo vse narobe. Sprašujem se, kje vse smo zavozili, zakaj v dobi računalništva obremenjujemo otroke, da morajo vsakodnevno nositi tolikšno breme. Bomo iz njih naredili težke invalide, ljudi s krivimi in sicer poškodovanimi hrbtenicami?

Enajstletna vnukinja mi je povedala, da mora v šolo nositi za slovenski jezik poleg debelega učbenika še šest delovnih zvezkov. In učiteljica jim »nima časa« povedati, da pri naslednji uri ne bodo potrebovali vseh številnih učnih pripomočkov.

Pa še nekaj. Sam sem pred 75 leti obiskoval obrtno šolo. Bil sem vajenec v firmi z okoli 150 zaposlenimi. Takrat so podjetja sama vodila kadrovsko politiko tako, da so sprejela toliko vajencev, kot so jih po načrtu potrebovala za predvideno obdobje. Tako so točno vedeli, koliko in kakšnih delavcev bodo priučili za svoje potrebe. Nikoli ni manjkalo delavcev in vsi izučeni so natančno poznali delovne procese in vso proizvodnjo. Natančno se je vedelo, kdaj bodo na primer potrebovali rezkarja, strugarja, orodjarja itd. Vajenec, ki je končal obrtno ali kovinarsko šolo, je točno vedel, katero delovno mesto ga čaka in je bil po treh letih popolnoma usposobljen za delo.

Za izdelavo kocke na primer smo imeli vajenci najmanj tri mesece na razpolago samo žago, pilo, kljunasto merilo (»šubler«) in mikrometer. Zadnjih dveh je bilo v proizvodnji le kakih pet, šest in smo so si ju ves čas izposojali med seboj. Za usposabljanje je ves čas skrbel inštruktor, ki je bil vedno najboljši mojster.

Vajenci se nismo učili le novega poklica. Ob sobotah smo skrbeli za pometanje in čiščenje strojev in druga opravila. Pozimi smo denimo pospravljali premog v kotlovnico. Kljub temu smo po treh letih večinoma postali odlični delavci in sčasoma pravi strokovnjaki, nekateri tudi profesorji v kovinarski srednji šoli in še marsikaj.

Nekateri smo v fabriko in vsak popoldan v šolo hodili po deset in več kilometrov peš. Nič nam ni bilo odveč in tudi sobote niso bile dela proste.

Tako je bilo in prepričan sem, da ni bilo vse narobe. Zdaj je pa na žalost tako, da vsak novi minister poskuša izumiti »toplo vodo«, čeprav je ta znana že tisočletja. Isto je z župani. Vsak mora »izumiti nekaj novega«. Vse staro je zanič, četudi se je pokazalo za sprejemljivo za večino prebivalstva.

Tudi tople prehrane ni bilo. Malice smo nosili od doma, včasih sem jih pojedel že navsezgodaj in je bilo treba kupiti sendvič. Časa za malico je bilo 15 minut. Pojedli smo jo ob kakšnem zaboju, ob lepem vremenu pa na travniku, zadaj, na hribu za tovarno.

Ko sedaj svojim otrokom in vnukom pripovedujem, kako je bilo včasih, mi ne verjamejo in mi pravijo, da sem neumen. Upravičeno, saj se res ne da verjeti.

Otroci pa bodo očitno še naprej tovorili težke torbe. Tu jim očitno nihče ne more pomagati, ne učitelji ne ravnatelji. Vse pripombe staršev so kot bob ob steno.

Pa bi se lahko marsikaj dobrega naučili iz zgodovine.

Ludvik Špitalar, Cerknica