Na enem od soočenj kandidatov za župana na Jesenicah so udeleženci Janka Pirca, kandidata stranke LMŠ, spraševali tudi o tem, kako to, da kandidira za župana v občini, iz katere se je izselil. »Zakonodaja to dovoljuje in moti me, da ljudje, posebno protikandidati, ki nimajo ustreznega programa, iščejo načine, kako bi zakonodajo zlorabili,« se jezi Pirc. »V občini Jesenice sem živel do pred kratkim. V njej sta ostala moja otroka. Zanju in za vse druge, ki živijo in delajo v občini, želim zagotoviti razmere, da bodo v njej tudi ostali,« opozarja Pirc, ki ima stalno prebivališče urejeno na Jesenicah, začasno pa v sosednji občini.
Volilna zakonodaja županovanja »od drugod« ne prepoveduje
Da ne sodi med takšne kandidate, kamor so ga uvrščali nekateri, nam je zatrdil kandidat za koprskega župana Gašpar Gašpar Mišič, ki se je, kot pravi, tudi v resnici preselil iz Ankarana v Koper. Prepričan je, da s kandidati »od drugod« ni nič narobe, če imajo ustrezne izkušnje, znanje in sposobnosti ter željo po povezovanju, če teh »domačim« kandidatom za župane primanjkuje. Med kandidati za župane, ki imajo v občini, kjer kandidirajo, urejeno stalno prebivališče, prebivajo pa drugod, naj bi bil tudi Franc Kangler, kandidat za župana Maribora, vendar njegovega pojasnila oziroma pojasnila njegove stranke včeraj nismo dobili. Za druge medije je takšno ravnanje zanikal in zatrdil, da v Mariboru, kjer ima stalno prebivališče, tudi živi. Iz mnogih občin poročajo o podobnih primerih pri kandidatih za člane občinskih ali mestnih svetov.
Kot je zapisano na e-upravi, za župana lahko kandidirajo državljani Republike Slovenije, ki na dan glasovanja dopolnijo najmanj 18 let in imajo stalno prebivališče v občini, v kateri kandidirajo. »Za vložitev kandidature je merodajno stalno prebivališče kandidata. Kako posamezni kandidat domnevno špekulira z dejanskim prebivališčem, ni urejeno z volilno zakonodajo,« so nam pojasnili na ministrstvu za javno upravo in dodali: »Občinske volilne komisije niso pristojne za preverjanje dejanskega prebivališča kandidata, saj volilna zakonodaja zahteva stalno prebivališče kot pogoj za uresničevanje volilne pravice. Vprašanje o dejanskem prebivališču kandidatov se pojavi ob vsakih volitvah, vendar ne zadeva volilne zakonodaje. To vprašanje ureja zakon v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve, saj ga ureja zakon o prijavi prebivališča.«
Varovalka bi bila dodatno določilo v zakonu
»Trenutno takšnemu kandidatu lahko rečejo 'ne' edino volilci, drugih kratkoročnih možnosti za ureditev tega vprašanja ni,« pravi Miro Haček z ljubljanske fakultete za družbene vede. Opaža, da je pojav vse bolj razširjen med kandidati in da se med tovrstnimi imeni pojavljajo vse odmevnejša. Zato meni, da bi bilo dobro volilni zakonodaji dodati pogoj, da mora kandidat v občini vložene kandidature stalno bivati na primer eno ali dve leti pred vložitvijo kandidature. »Sicer pa različne raziskave kažejo, da volilci v osnovi dajejo prednost kandidatom, ki so iz njihovega okolja, bodisi so se tam rodili, živeli del življenja bodisi so se v okolje preselili pred časom ter v njem bivajo in delujejo. Ljudi, ki so prišli pred kratkim, praviloma ne volijo,« pravi.
Da so volitve povsem dovolj za presojanje legitimnosti kandidature, je prepričan Andrej Kirbiš z mariborske filozofske fakultete. »Neki kandidat bo manj verjetno zmagal, če bo večina volilcev menila, da je bodisi v postopku oddaje kandidature bodisi sicer ravnal neetično oziroma bolj neetično kot neki drug kandidat, tako mu ne bodo izkazali potrebne legitimnosti za zmago na volitvah.« V prvi vrsti je po njegovem odločilno, ali so izpolnjeni potrebni zakonski pogoji za oddajo kandidature. »Seveda pa se lahko vprašamo, kaj je najverjetneje bil temeljni namen zakonodajalca, ko je določil, da mora imeti kandidat v občini oddaje kandidature stalno prebivališče. Verjetno je zakonodajalec imel v mislih kandidata, ki v občini živi, in je to zapisal prek določila stalnega prebivališča. A drugače zastavljeno določilo, da mora denimo kandidat 'živeti v občini', bi morda bilo težje nadzirati in sankcionirati. Skratka, ob trenutni zakonodaji se v primeru, da neki kandidat dejansko ne živi v občini, lahko tudi meni, da krši osnovni namen veljavnega določila, ne pa določila samega, vendar kot rečeno o tem odločajo volilci na volitvah.«
»Človeka je treba soditi po njegovem delu in odgovornosti do ljudi in skupnosti, za katere dela, do okolja, v katerem dela in živi, ter njegovi gospodarnosti pri ravnanju z viri, tako naravnimi kot človeškimi in gospodarskimi, ter po njegovi nekoruptivnosti,« pa ob tem meni Anita Hrast, direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti.
»Morda ni prav, da je nekdo, ki bi na primer raje živel na vasi kot v mestu, prikrajšan za to, da bi kaj več prispeval velikemu mestu. Če pri tem lokalni prebivalci, gospodarstvo in okolje pridobijo več dobrega kot slabega, tudi takšni primeri ne bi smeli biti sporni,« je prepričana.
