Je oseba z velikim spoštovanjem v svetu avtomobilizma. Že samo ob omembi njegovega imena se kolegi nasmehnejo z občudovanjem. Takšen je kratek opis Petra Schreyerja, možakarja, ki je zaslužen za oblikovni preporod Kie, južnokorejske znamke, ki je zadnja leta globalno močno pridobila ugled. Schreyer odhaja, dobil je funkcijo nadzornika, Luc Donckerwolke prihaja, se glasi novica, da bo 53-letni Belgijec v koncernu Hyundai-Kia odslej tisti, ki bo najbolj odgovoren za obliko njihovih štirikolesnikov. Na prvi pogled se morebiti zdi, da je stopil v velike čevlje, a podrobnejši življenjepis razkriva, da je dovolj izkušen, da bo velikemu izzivu vendarle kos.
Hyundai je sicer njegov dom že od leta 2015, ko so ga zadolžili za preporod luksuzne znamke Genesis, ki naj bi bila predvsem na domačem trgu odgovor na veliki nemški trojček Audi-BMW-Mercedes in japonski Lexus. »Čeprav so v Južni Koreji limuzine zelo priljubljene, se seveda zavedamo buma športnih terencev,« je pospremil novico, da bodo predstavili dva SUV. Od prvega dne pa je bila njegova želja izrazita: ustvariti vrhunsko blagovno znamko ter ji dati svoj slog in osebnost.
Aktivno govori deset jezikov
Avtomobili so za sina diplomata, ki je živel v 13 državah (rodil se je v Peruju) in ki aktivno govori deset jezikov (tudi korejščino, mandarinščino, japonščino in svahili), velika ljubezen, vse odkar je leta 1990 pot oblikovalca začel pri Peugeotu. Na svoji karierni poti je zamenjal številne blagovne znamke in pri vsaki pustil pečat. Pri Audiju je z malčkom A2 odgovoril na vprašanje, ali je majhen avto lahko tudi eleganten, bil pa je tudi inovativen in pred časom, pri Lamborghiniju je z gallardom ustvaril lepotca na štirih kolesih, pri Bentleyju pa se je podpisal tudi pod prekrasnega hibridnega konceptnega športnika EXP 10 speed 6. »Sem avtomobilski fanatik. Kar koli počnem v življenju, je povezano z avtomobili,« so njegove besede. Velja omeniti, da je sodeloval tudi z bolj ljudskimi znamkami, Škodo in Seatom, na primer.
Seveda je študiral avtomobilsko oblikovanje, znana pa je anekdota iz časov, ko je delal pri Lamborghiniju. Vsak konec tedna se je usedel za volanski obroč in se iz Bologne odpeljal proti 1800 kilometrov oddaljeni Budimpešti, kjer je živelo njegovo dekle. Včasih si je izposodil miuro, ki je njegov sanjski avto. »Ko jo vozim, se zavem, da se moram še veliko poučiti o vožnji superšportnega avtomobila,« je pošten. Žal mu je, da se pod obliko miure ni sam podpisal, oblikovno pa ga navdušujeta tudi prva generacija porscheja 911 in fiat 500. Pravi, da ga kot oblikovalca avtomobili naravnost fascinirajo, zaveda pa se tudi, da mora imeti avto identiteto, ne glede na to, katero generacijo nagovarja. »Zakaj je porsche 911 tako uspešen in je velik dosežek? Ker nagovarja generacijo za generacijo in ustvarja dediščino, ki je pri vseh spoštovana.«
Sanjal, da bi bil Superman
Donckerwolkov prvi avto je bil pick-up toyota hilux in je v Ruandi, kjer je tedaj živel, sodil med najbolj priljubljene štirikolesnike. Danes se lahko pohvali, da so v njegovi garaži tudi audija A6 in TT ter lamborghinija espada in 350 GT; slednjega restavrira. Kot otrok je sanjal, da bi bil Superman, navduševal se je tudi nad igralcem Petrom Ustinovom, in sicer zavoljo njegove široke razgledanosti. Med predmete, ki jih ima varno shranjene, saj so mu pomembni, pa sodijo mladostniške fotografije iz različnih držav, v katerih je živel. »Žal se še nisem naučil, kako uživati v majhnih zadovoljstvih, ki jih prinaša vsakodnevno življenje,« izpostavlja svojo slabost, a dodaja, da je srečen, ker je njegov hobi hkrati tudi njegov posel.
Veseli se prihodnosti, tudi zato, ker v svet oblikovanja prinaša novosti. »Tridimenzionalno tiskanje je za vse nas velika priložnost, saj bomo tako prepolovili čas in tudi stroške, povezane z razvojem avtomobila. To bo pomenilo tudi, da generaciji ne bo treba biti na cesti sedem let, da bi se investicija povrnila,« je prepričan. Ker je zamenjal veliko blagovnih znamk in bil pri vseh uspešen, je prepričan, da pot do uspeha vodi skozi odgovor na vprašanje, kdo smo in koga nagovarjamo. »Lamborghini je bil leta 1999 nekakšna karikatura samega sebe. Avti niso bili privlačni, za nameček tudi ne pretirano zmogljivi in kakovostno izdelani. To smo spremenili,« se spominja tega obdobja, podobno kot izziva, ko je moral kupce znamke Genesis prepričati, da je vredna kot alternativa Lexusu. Kot oblikovalec pa se zaveda, da se mora podrejati okusu potencialnega kupca. »Če dizajn ne ustreza pričakovanjem stranke, potem ta avta sploh ne bo preizkusila, kaj šele, da bi ga kupila. Živimo v vizualnem svetu in to največ šteje!«
