»Ave, triumphator,« je leta 1924 vzkliknil novomeški župan dr. Josip Režek, ko so Leona Štuklja, ovenčanega z dvema zlatima olimpijskima kolajnama iz Pariza, njegovi sokolski bratje na ramenih prinesli z bršljinske železniške postaje pred novomeški rotovž, kjer ga je pričakala navdušena množica. Takšno ime je nosila tudi osrednja proslava ob Štukljevi 100-letnici 12. novembra 1998 v Novem mestu z močno mednarodno zasedbo športnikov. Slabo leto pozneje, štiri dni pred njegovim 101. rojstnim dnem, je najuspešnejšemu slovenskemu telovadcu in športniku vseh časov prenehalo biti srce.
Ko se mali Leon prvič sreča s telovadci
»Neko popoldne sta z enim od sosedovih fantov ležala v travi ob potoku, ko se je od daleč zaslišala glasba. Prihajala je iz mesta in fanta sta se pridružila ljudem, ki so hiteli proti cesti in pozdravljali povorko telovadcev v značilnih sokolskih dresih. Ljudje so jim množično ploskali, spredaj pa je hodila in igrala godba na pihala. Razporedili so se v vrste in začeli telovaditi s prostimi vajami in s palicami po glasbenih taktih. Bilo je veličastno. Prevzet je bil tudi mali Leon. Dopolnil je šest let in to je bilo njegovo prvo srečanje s telovadci,« v eni od publikacij opisuje novinar Franček Jauk, avtor biografije in več dokumentarnih filmov o Štuklju. Leta 1907 se je Štukelj včlanil v novomeško telovadno društvo Sokol in njegova sokolska pot se je začela.
Nešteto člankov, publikacij, zapisov, razstav, filmov in mnogo drugih »spomenikov« je o Štuklju, dobitniku dvajsetih medalj na največjih svetovnih tekmovanjih od leta 1922 do 1936, od tega šest olimpijskih, povedalo domala vse. Zato Novomeščani v Štukljevem letu, kot so poimenovali letošnje jubilejno leto, nimajo lahke naloge. V ponedeljek pripravljajo slavnostno akademijo s številnimi domačimi in tujimi gosti, v Dolenjskem muzeju pa že celo leto snujejo veliko razstavo z naslovom Leon 120 let, ki jo prav tako odpirajo v ponedeljek, pravi direktorica muzeja Jasna Dokl Osolnik, ena od šestih avtorjev razstave.
Dotik Štukljeve zasebnosti
Doslej so v muzeju pripravili že tri razstave o Štuklju, zadnjo večjo pred dvajsetimi leti ob njegovi stoletnici. Kot pojasnjuje Dokl-Osolnikova, so vse prikazovale Štuklja predvsem kot vrhunskega športnika, dobitnika največ olimpijskih medalj. »Tokrat smo želeli preseči to poznavanje in Štuklja predstaviti skozi prizmo tistega, kar je vse življenje bil in čutil. Govoril je: jaz sem Sokol, jaz sem telovadec. Živel je po sokolskih načelih, kot so skromnost, vztrajnost, disciplina.« Kot v razstavni brošuri opisuje soavtorica razstave, kustosinja Majda Pungerčar, je bila sokolska vzgoja sestavljena iz telesne, narodne, moralne in demokratične vzgoje. »Leon je vse življenje poudarjal pomen in vpliv sokolskih načel na vsa področja njegovega življenja,« pravi.
Z mariborske univerze so avtorji razstave o Leonu Štuklju pridobili vse njegove medalje, odlikovanja in diplome. K sodelovanju so pritegnili tudi njegovo družino. Štukljeva hči edinka Lidija Pauko jim je tako velikodušno predala očetove osebne stvari. »Izpraznili smo velik del njihovega stanovanja in predmete pripeljali v Novo mesto. Pregledali smo okoli 4000 fotografij in 600 predmetov. Štukelj je bil med drugim tudi strasten zbiratelj, imel je kar sedem različnih zbirk, od značk do podpisov znanih športnikov,« dodaja Dokl-Osolnikova.
Novomeščani so mu bili zvesti ves čas
Prav z njegovimi osebnimi predmeti, pohištvom, oblačili, rokopisi razkriva razstava doslej manj znani delček njegovega življenja, odpira vrata njegovega »stanovanja«, se dotika njegovega intimnega življenja. »Leon Štukelj se je vse življenje deklariral kot Novomeščan, čeprav je dejal, da je tudi Mariborčan, saj je tam živel kar 72 let. In prav pripadnost Novemu mestu želimo izpostaviti.« Kot dodaja Dokl-Osolnikova, so mu Novomeščani vse življenje stali ob strani, ne le v času svetovne športne slave. Ves čas so z njim vzdrževali stik in mu že leta 1968 podelili naziv častni občan. Po njem so poimenovali ulico, športno dvorano, v Kandiji stoji njegov spomenik.
Štukelj se je dobro zavedal tudi pomena izobrazbe, leta 1924 končal študij prava in čez dve leti po opravljenem pripravništvu opravil še sodniški izpit ter se takoj zaposlil. A mu je povojna oblast leta 1945 prepovedala opravljati sodniško službo. Po besedah Pungerčarjeve je kot javna osebnost doživel dva vrhunca. Prvega med obema vojnama v času športnega udejstvovanja in drugega po letu 1991, ko je postal, tudi zaradi svoje čilosti, svetovno prepoznaven najstarejši olimpionik in ambasador mlade slovenske države. Srečeval se je s številnimi znanimi svetovnimi osebnostmi.
Leta 1996 so ga v starosti 98 let povabili na odprtje olimpijskih iger v Atlanto, kjer je s svojo vitalnostjo požel stoječe ovacije občinstva in poklon ameriškega predsednika Clintona, pred televizijskimi sprejemniki pa ga je gledalo tri milijarde ljudi.
