Med strokovno in ideološko retoriko je bistvena razlika (isti vir). Poglaviten namen strokovnega govora je oznanjanje objektivne resnice, čeprav je ta včasih tudi neprijetna. Poglaviten namen ideološkega govora pa je učinek na nagovorjene, ne glede na objektivno resnico in strokovno verodostojnost povedanega ali zapisanega.

Ideološka retorika temelji na polresnicah, zamolčevanju neprijetnih dejstev, na laičnih posplošitvah, na znanstveno nepreverjenih dejstvih in demagogiji, ki iz tega ali onega razloga ustrezajo posameznikom ali ožjim družbenim skupinam. Ideološka retorika je lahko nezavedna (zaradi neznanja ali pomanjkanja kritičnega mišljenja govorca oziroma pisca) ali zavestna in namerna. Zadnja je etično sporna, ker gre za nepošteno zavajanje javnosti. Dobro gojišče za učinek ideološkega govora so predvsem pomanjkljivo znanje o stvari, naivnost, nekritičnost, lahkovernost, slepo zaupanje domnevni avtoriteti (ki s polresnicami zavaja) in podobno.

Na podlagi omenjenih znakov, ki ideološko retoriko ločujejo od strokovne, je bilo razčlenjenih nekaj trditev, ki jih je bilo mogoče prebrati ali slišati v športnih medijih. Pogosto beremo, da smo »Slovenci športen narod«. Objektivne resničnosti tega sporočila ni mogoče preveriti. Nikjer ni mogoče zaslediti definicije besedne zveze »športen narod«. Koliko ljudi se mora ukvarjati s športom (in s katero pojavno obliko), da narodu lahko priznamo naziv »športen narod«? Po nekaterih statističnih podatkih se s športom ukvarja nekaj čez 40 odstotkov državljanov. Ali to število potrjuje resničnost izjave, da smo »športen narod«? Pojma »športen narod« tudi vsi ne razumemo enako. Nekateri štejejo število prejetih olimpijskih kolajn, za druge je pomembna množična športna kultura. In če je obojih le 40 odstotkov (manj kot polovica naroda), ali lahko o Slovencih utemeljeno govorimo in pišemo kot o »športnem narodu«? Resničnost izjave o »športnem narodu« je torej dvomljiva in objektivno neresnična, ker empirično ni dokazljiva in preverljiva. Gre za ideološko izjavo.

Tudi laično posplošena agitacijska trditev »šport je zdrav« je polresnica. Vemo namreč, da lahko šport zdravju tudi škoduje. Neutemeljeno posplošena trditev zanemari obstoj različnih pojavnih oblik športa. Nekatere so res v prvi vrsti namenjene krepitvi zdravja, druge ustvarjajo poškodovance in invalide. Vrhunski šport ni zdrav. Celo pri rekreativnih športnikih ni mogoče posplošeno oznanjati, da »je šport zdrav«. Tudi športna stroka in veda o športu ločita med »zdravim« in »nezdravim« športom. Lahkotno posploševanje morebitnih pozitivnih učinkov in hkrati zamolčevanje neprijetnih dejstev sta posebnosti ideološke retorike.

Težko je izjavi »pravi Slovenec mora biti vsaj enkrat na Triglavu« priznati verodostojnost. Gre za nerazumno vrednostno izjavo, ki ima vse znake ideološkosti. Seveda gre tudi za agitacijo, agitacije pa so največkrat ideološke izjave. Nekaj podobnega je razvpito geslo »kdor ne skače, ni Sloven'c«. Delitev Slovencev na tiste, ki (na športnih prireditvah) »skačejo«, in tiste, ki ne »skačejo«, je vrednostno (ideološko) razvrščanje naroda na podlagi bistveno nepomembnega merila.

Priložnostnim piscem in ljubiteljskim strokovnjakom je še mogoče blagohotno spregledati agitacijski ideološki govor, ni pa tega mogoče spregledati visokošolskim izobražencem z znanstvenim nazivom. »Šport je vrlina,« nas prepričuje vernik vrhunskega športa in magister športoslovja. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem vrlina pojasni kot »moralno, značajsko pozitivno lastnost«. Ali je šport res posplošeno kar povprek vrlina (moralno, značajsko pozitivna lastnost) ali gre za ideološko izjavo? Na vprašanje pisec na drugem mestu kar sam odgovarja, ne zavedajoč se, da je sam s sabo v protislovju.

Takole piše: »V športu je vse več lažnih motivov. Olimpijske medalje so osvojene z dopingom, kraljuje špekulativna inteligenca, šport postaja potrošno blago in trgovina s talenti… olimpijske igre pa veletrgovina, kjer se kujejo velikanski zaslužki in obračajo ogromne količine denarja.« Vse to, kar pisec pripisuje športu, ne more biti vrlina, ki jo razumemo kot »moralno, značajsko pozitivno lastnost«. Posplošeno enostransko poveličevanje športa kot vrline je čustvena izjava pisca, ki je hkrati objektivno nedokazana »agitacijska« polresnica. Šport je lahko vrlina ali pa tudi ne. Lahkotno oznanjanje všečnih polresnic z namenom poveličevanja predmeta obravnave je značilna razsežnost ideološke retorike. Da ne govorimo o protislovnosti izjav, ki jih pisec nepremišljeno trosi in se tako sam ujame v ideološko zanko.

»Sedenje je smrtno nevarno,« beremo v naslovu uvodnika strokovne revije. Navedene izjave ni mogoče šteti za splošno veljavno objektivno resico, ki naj bi veljala za vse primere, ampak je predvsem poenostavljeno zastrašujoče populistično besedičenje, ki temelji na polresnicah. Gre za demagoško agitacijo, ki je značilna za ideološki govor. Enako kot je sedenje lahko smrtno nevarno, je tudi ukvarjanje s športom lahko smrtno nevarno. Širjenje polresnice je ena od značilnosti ideološke retorike. Sploh pa ideološki govor zagotovo ne sodi v naslov uvodnika strokovne revije.

Podobna je naslednja izjava (prav tako iz uvodnika strokovne revije): »Redna telovadba je kritičnega pomena za ohranjanje in izboljšanje zdravja posameznika.« V navedku je mogoče prepoznati kar nekaj ideoloških prvin, ki zamegljujejo sporočilo. Ključni pojmi namreč niso opredeljeni. Dvobesedni izraz »kritični pomen« je sporočilno nejasen. Navadno lastnost »kritičnost« razumemo v slabšalnem pomenu, na primer kritičnost položaja v državi ali kritično stanje bolnika. Ali je torej redna telovadba res »kritičnega pomena« v slabšalnem smislu? Tudi ni jasno, kaj pomeni pojem »telovadba«. Včasih smo pojem »telovadba« razumeli drugače kot danes. Katera »telovadba« je torej »kritičnega pomena« za zdravje? Tudi pridevnik »redna« ni opredeljen. Koliko je to? Ali je to dvakrat ali trikrat tedensko ali vsak dan?

Pojem »zdravje« pa je sploh zavajajoč. V poljudnem govoru ga največkrat razumemo kot »odsotnost bolezni«, čeprav po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije pomeni veliko več, namreč »stanje popolne fizične, duševne in socialne blaginje človeka«. O katerem »zdravju« torej piše strokovna revija? Ni mogoče niti posplošeno pritrditi, da je »telovadba« (kakršnakoli že) odgovorna za »odsotnost bolezni«. Menda tudi »telovadci« obolevajo za gripo. Zamegljenost in neopredeljenost ključnih pojmov, posplošeno pretiravanje ter empirično nepreverljive trditve so znaki ideološke retorike.

Tudi agitacijsko geslo »pomembno je sodelovati« je mogoče šteti za ideološko izjavo. Če je že v nekaterih pojavnih oblikah športa res »pomembno sodelovati«, pa to zagotovo ne velja za selekcijski tekmovalni šport, kjer štejejo edinole zmage in še nekaj vrhunskih uvrstitev. Zagotovo tudi ni »pomembno sodelovati«, če nekdo na telesni napor ni pripravljen. Na velikih tekaških prireditvah je bilo tudi nekaj smrtnih primerov, da drugih manj tragičnih primerov niti ne omenjam. Ali je res »pomembno sodelovati« in umreti? Pomembno je »ne sodelovati« in ostati živ.

»Spuščanje megle« je lastnost ideološke retorike. Nazoren primer zamegljenega (ideološkega) sporočila je naslednji navedek: »Telovadba je lep slovenski izraz za dejavnost, ki razvija telo in duha.« Sporočilo je vzeto iz polemike, ki nasprotuje izrazu »šport« in se zavzema za reinkarnacijo (ponovno oživitev) pojma »telovadba«, kot smo bili nekoč vajeni. Za strokovna sporočila je značilno, da so uporabljeni pojmi natančni, jasni, enopomenski ter vrednostno in čustveno nevtralni. Teh lastnosti navedenemu sporočilu ni mogoče pripisati. Pojmovna zamegljenost navedenega sporočila je večplastna. Ni jasno, kaj pisec razume s pojmom »telovadba« (ali so to tudi košarka, plavanje, smučanje, gorništvo?). Sklicuje se na estetsko merilo (»lep slovenski izraz«), čeprav estetika v strokovnem izrazju ne igra nikakršne vloge. Seveda tudi ne vemo, kaj pomeni »lep« in kaj »nelep«. Tudi za to nimamo preverljivih empiričnih dokazov. Iz omenjenega navedka je mogoče razumeti, da je »šport« grd izraz, »telovadba« pa lep. Očitno gre za ideološko merilo, ki se zgleduje po »starih časih«.

Posebno poglavje je sklicevanje na pojem »duh«, ki je večpomenka, med drugim tudi mitološki in religiozni pojem, ki v idealistični filozofiji pomeni »nematerialno bistvo vsega, kar obstaja«. Zato ne gre spregledati, da besedna zveza »telo in duh« uvaja že preseženo dualistično pojmovanje človeškega bitja. »Duh« je lahko metafora, ne more pa biti veljavno (validno) orodje za dokazovanje česarkoli. Sploh pa je vprašljiva trditev, da »telovadba vpliva na duha«, ker v športoslovju za ugotavljanje »nematerialnega bistva vsega, kar obstaja« nimamo veljavnih objektivno preverjenih empiričnih dokazov, zato je trditev o vplivu »telovadbe« na »duh« še toliko bolj ohlapna ideološka mantra. S čustveno zaznamovanimi trditvami, ki vsebujejo neopredeljene pojme ali večpomenke in objektivno nepreverjena dejstva, v resnih razpravah ni mogoče ničesar dokazovati. Ideologija vse to prenese.

Pretirano čaščenje tako imenovane »olimpijske ideje« je velikokrat mogoče šteti za ideološki govor. Poglejmo na primer naslednji zapis: »Ideja olimpizma je, da se s povezovanjem športa, kulture in vzgoje ustvari način življenja, ki bi temeljil na veselju, izvirajočem iz napora, na vzgojni vrednosti dobrega zgleda in na spoštovanju splošnih moralnih načel.« Eno samo (objektivno nepreverljivo) leporečje! Zaradi ohlapnosti ključnih pojmov ni mogoče kar povprek sprejeti posplošene trditve o »povezovanju športa, kulture in vzgoje«. Pogosto je prav obratno, saj vrhunski športniki za kulturo in vzgojo največkrat niti nimajo časa. Celo poklicna izobrazba je pogosto zanemarjena. Trditi, da košarkarski, smučarski ali rokoborski klubi »povezujejo šport, kulturo in vzgojo«, je komično. O povezovanju športa in (ne)kulture se lahko prepričamo na vsakoletni planiški prireditvi, ki je bolj praznik veseljačenja in pijančevanja kot kulturnega obnašanja. Da o nekaterih »stadionskih« izgredih gledalcev ne govorimo. Kakorkoli obračamo in razglabljamo, je posplošena in lahkotna trditev o »povezovanju športa, kulture in vzgoje« privlečena za lase. Prav tako pri športu ni mogoče kar povprek posplošeno oznanjati »vzgojne vrednosti dobrega zgleda« in »spoštovanja splošnih moralnih načel«. Olimpijske igre so dandanašnji največji svetovni posel in vsako pretirano leporečje je ideološki govor.

Žal zaradi omejenosti prostora ni mogoče celostno in bolj natančno razčleniti zapisane trditve, ki je prepoznana za ideološko. Iz istega razloga tudi ni mogoče predstaviti še vrste drugih »športnih« izjav, ki so prepoznane za ideološke (beri: lažne). Bralcem in poslušalcem »športnega govora« naj namenim le še vabilo in opozorilo, da različna športna sporočila berejo in ocenijo s kritično distanco.

SILVO KRISTAN, športni pedagog